Glasba, lepa popotnica za življenje

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. april 2023 / 15:32  

Letošnja prejemnica priznanja Frana Gerbiča, ki ga Zveza glasbenih šol Slovenije podeljuje za življenjsko delo ter izjemne dosežke na pedagoškem in organizacijskem področju pri uveljavljanju glasbene vzgoje in izobraževanja, je Radovljičanka Elizabeta Demšar Zupan. Prvega septembra bo minilo že štirideset let, kar je kot učiteljica klavirja in korepetitorka zaposlena na Glasbeni šoli Jesenice.

»Svoje poslanstvo opravlja z žarom in neizmerno energijo. Želja po napredku jo je vodila k nenehnemu izpopolnjevanju in udeleževanju na najrazličnejših izobraževanjih s področja glasbene umetnosti in pianistične tehnike. Svojo strokovnost dokazuje z uspešnimi nastopi svojih učencev, uspešnim korepetiranjem ter izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi. Nastopi njenih učencev so bili in so vzor ostalim klavirskim pedagogom na šoli, s svojim delom je dvignila nivo celotnega klavirskega oddelka,« so med drugim v obrazložitev pobude za nagrado zapisali njeni kolegi iz Glasbene šole Jesenice.

Kot mentorica in korepetitorka je s svojimi učenci dosegla vrsto nagrad na državnih ter mednarodnih tekmovanjih, mlade učitelje je uvajala in pripravila za dobro delo v šoli, obenem pa poučevala v oddelku Žirovnica, kjer je bila tudi glavna pobudnica in organizatorka tamkajšnjih prireditev. Ob tem je bila 35 let vodja aktiva pianistov na šoli ter pet mandatov predsednica sveta šole.

Ko ni poučevala, je izvajala samostojne koncerte v okviru šole in zunaj nje. Že od srednje šole dalje pa je bila aktivna tudi kot zborovodkinja, korepetitorka, organistka ter organizatorka prireditev. V svoji bogati karieri je vodila več kot dvajset zborov, enega od njih, Ženski pevski zbor Lipa iz Radovljice, kar 23 let.

Kljub temu da se že vse življenje profesionalno in v prostem času ukvarjate z glasbo, ne prihajate iz glasbene družine, kajne?

Ne, ampak moj oče je bil zelo muzikalen. Starejši sestri je od neke upokojene profesorice kupil ogromen koncertni klavir, spomnim se, kako so ga na velikanskem tovornjaku pripeljali k nam domov v Radovljico. Sestra je hodila v glasbeno šolo, brat je igral harmoniko in seveda sem po klavirju zelo hitro segla tudi jaz. Najprej sem igrala kar po posluhu, s šestimi leti pa so me dali v glasbeno šolo.

Da bi poučevali ali ste sanjali o solističnih koncertih na velikem odru?

Ah, solistka je bila v mojih študijskih časih Dubravka Tomšič, velika večina drugih pa nas je študirala z namenom, da bomo poučevali v glasbeni šoli. Saj sem imela po diplomi na akademiji nekaj solističnih koncertov po Sloveniji, a za koncertiranje moraš imeti veliko kondicije, kar pa skupaj s poučevanjem enostavno ni izvedljivo.

V glasbeno šolo ne prihajajo zgolj talenti, temveč mladi z različnimi interesi, iz različnih razlogov ...

Res je, danes je celo moderno hoditi v glasbeno šolo. Ko sem leta 1983 začela učiti, ni bilo tako. Takrat so otroci večinoma prihajali iz iskrene lastne želje. Še zadaj se spomnim deklice, ki sem jo učila tisto prvo leto. Ni in ni ji šlo. Ni bila nadarjena, imela je slab občutek za ritem in nerazvito motoriko rok. Ampak prav ta deklica je vsak dan hodila od doma peš v glasbeno šolo, kjer je vadila na šolskem klavirju. Pred tem se je vsakokrat oglasila pri ravnatelju doma, da je vzela ključ, odklenila šolo, vadila uro, dve – in vse to naslednji dan ponovila. In ta deklica je na koncu tudi nekaj zaigrala. To je bil njen izjemen uspeh in moje neizmerno zadovoljstvo. Mislim, da je pri vseh pedagogih podobno. Osrečuje te občutek, da te je otrok razumel, ko si mu povedal, da je treba v življenju vztrajati, da je treba biti natančen, da je za uspeh potrebno delo, ker se samo od sebe pač ne zgodi nič.

Kako zgodaj izkušen pedagog vidi, da ima pred seboj zelo perspektivnega učenca?

Ah, hitro. Že v prvem razredu, sploh pri klavirju, ki je zahteven inštrument. Uporabljaš dve roki, upoštevaš violinski in basovski ključ, naučiti se je treba igranja z vsako roko posebej, šele nato skupne igre. Pa rokovanja, prstni redi, ritem, pavze ... Paziti je treba na ton, na okrogle prste, mehka zapestja in pravilno sedenje. Cel kup informacij je in takoj se vidi, kako hitro jih je nekdo sposoben usvojiti. Nekaterim gre hitro, že takoj naslednjo uro po tisti, ko sem jim nekaj razložila, znajo vse na pamet. To pomeni, da so veliko vadili, da so bili z glavo pri stvari in igranje tudi miselno usvojili.

Kdaj se pa zgodi preskok od zgolj prenosa zapisanih tonov na inštrument do dejanskega izvajanja glasbe?

Nekateri vsekakor muzikalnost že prinesejo na svet, to pomeni, da imajo posluh, smisel za ritem, da znajo poslušati, oblikovati frazo ... Naslednja stvar pa je, kako upoštevajo navodila pedagoga. Učitelj mora poskrbeti, da učenec zares razume, da je treba inštrument vaditi. Ne samo tistih obveznih pet, deset minut, ampak toliko časa, da mu pač »gre«, da naučeno steče notalno natančno, ritmično, muzikalno ..., da je zapisano v spominu in sluhu ter da otrok to čuti. Da nekaj res zaigrajo z interpretacijo, se lahko pokaže že v drugem, tretjem razredu.

Torej ne drži popolnoma, kot si radi predstavljamo, da so odlični glasbeniki predvsem zelo nadarjeni ljudje?

Res ne. Vaja, vaja, vaja je potrebna, kot rečemo učitelji. Veste, tipko lahko udariš na tisoč načinov, ampak samo eden je pravi in tega se je treba naučiti. Ni tako enostavno, kot si mnogi predstavljajo.

Kaj vas po štirih desetletjih še vedno vleče v poučevanje?

To, da vidim otroke srečne, ko so se nekaj naučili, zvadili in jim nato uspe. Na uri, na odru ... Vem, da sem stroga učiteljica. Tistim, ki jih nisem nikoli učila, se zdim še bolj stroga, kot v resnici sem. Ampak kdor se je enkrat učil pri meni, noče več stran, takšna je moja izkušnja. Kar prihajajo, čeprav včasih tečejo solze.

Prihajate iz Radovljice, ki je na področju umetnosti in kulture tradicionalno zelo spodbudno okolje. So Jesenice, kjer poučujete, v tem smislu kaj drugačne?

Mislim, da ne. Tudi Jesenice so bile že od nekdaj kulturno zelo bogate. Trio Lorenz izhaja z Jesenic, izvrstna glasbena pedagoginja Breda Oblak in številna druga velika glasbena imena. Še v gledališču so imeli včasih tako imenovano luknjo – za orkestre pod odrom, edini na Gorenjskem.

Kaj pa v šolo prinese multikulturnost?

Mislim, da se vsi počutijo enake. Glasba ne priznava razlik glede vere, države, kulture, iz katere izhajaš. Resnično. Jesenice so tako bogate z različnimi narodi, ampak otroci se v glasbeni šoli brez težav vklopijo. Tudi če slabo govorijo slovensko – glasba je ena, note so ene, vsi jih enako razumemo! Trenutno imam dva učenca, ki imata težave s slovenščino, ampak delo na glasbenem področju je na popolnoma enakem nivoju kot pri tistih, ki dobro govorijo slovensko. Vem, da je pogosto težko, ampak nazadnje se zmeraj razumemo.

V bogati glasbeno-pedagoški karieri ste vodili tudi osupljivih več kot dvajset pevskih zborov. Kako pa ste našli pot med pevce?

Janez Bole je bil moj profesor srednji glasbeni šoli. Takoj me je vzel v svoj veliki zbor, kjer sem pela poleg Irene Baar, Vere Mlejnik ... V moji generaciji na akademiji sta bila kasneje vrhunska operna solista Janez Lotrič in Branko Robinšak in tudi mene je potegnilo v petje. Profesor Bole me je kot korepetitorko povabil v Zasip, kje je vodil enega od svojih zborov, moški pevski zbor Lip Bled, kasneje sem začela sodelovati še s kulturnim društvom iz Hodiš pri Celovcu, kjer so želeli za svoj zbor imeti slovenskega dirigenta ... Tako se je začelo in nadaljevalo z novimi in novimi zbori; mislim, da jih je bilo vseh skupaj res več kot dvajset.

Pri delu z zbori je pristop verjetno drugačen kot pri poučevanju klavirja?

V bistvu ni dosti drugače kot pri pouku inštrumenta, povsod je treba delati profesionalno, drugače ne gre. Vzgajaš v smislu lepote glasbe. Da jo znajo poslušati, slišati in uživati v njej. Profesionalnih glasbenikov ni veliko, v glavnem se tudi v glasbenih šolah ukvarjamo z ljubitelji. Ampak meni je lepo, ko vidim, da gre na primer nekdo z Jesenic samoiniciativno sam, z družino ali prijatelji na klasični koncert v Ljubljano, poslušat violinista, kitarista, čelista, trobentača  ... To je zame uspeh. Pa tudi za moje kolege, sem prepričana. Mislim, da v glasbenih šolah s tem, ko jih naučimo poslušati glasbo, vztrajati pri delu in se potruditi za napredek, mladim ljudem damo res lepo popotnico za vse življenje.