S kolesom po Goričkem, 3. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / torek, 11. april 2023 / 16:12  

Popoldan smo torej kolesarili po Goričkem in spoznali, kaj pomenijo krati in sladki klanci.

Pri večini klancev premosti kolesar največ 150 višinskih metrov, a klanci si sledijo ves čas. Sploh če kolesariš v smeri vzhod–zahod. Večina dolin namreč poteka v smeri sever–jug, in če jih želiš prečkati, se pot ves čas vzpenja in spušča. V bistvu prav zabavno. Ker smo začeli šele popoldan, smo ta dan prekolesarili le 35 kilometrov in se skupno dvignili za 400 metrov. Kolesarili smo iz Cankove mimo Domajincev do gradu Grad na Goričkem, ki je bil cilj naše odprave, in se nato spustili do vasi Dolnji in Gornji Slaveči. Pot smo nadaljevali s spustom v vas Sveti Jurij in po dolini nadaljevali do vasi Grad in mimo Ledavskega jezera nazaj do Cankove.

Na poti nas je najbolj navdušil grad Grad na Goričkem, ki je prava posebnost, saj nas je presenetila nenavadna oblika notranjega dvorišča z višjim zahodnim in nižjim vzhodnim nivojem, kar je posledica oblike grajskega hriba, na katerem stoji grad. Grajsko dvorišče, ki ga obdajajo stolpaste arkade, obkroža peterokotni tloris obodnih traktov, ki sežejo ponekod v prvo, ponekod pa v drugo nadstropje. Grad ima srednjeveški tloris, ki so ga z leti spreminjali, in danes ima celota baročno podobo iz 17. stoletja. V gradu so ogromne kleti in ječe, okrog njega je velik vrt z dvema ribnikoma. Znotraj grajskega obzidja je globok, v živo skalo vklesan vodnjak, ki je bil posebno dragocen v času napadov. Najpomembnejši in najlepši del gradu je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa lep cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, ki še danes stoji. Zadnje dozidave so bile opravljene po prenehanju raznih nemirov in turških vpadov. Zemljiški gospodje so si začeli postavljati udobnejša domovanja, da bi bilo življenje prijetnejše. Izvedeli smo, da ima grad toliko sob, kot je dni v letu – torej 365.

Nazaj smo se peljali še mimo Ledavskega jezera, ki ga imenujejo tudi Kraško jezero, zato bi morda lahko pomislili, da gre za jezero, ki je nastalo zaradi kraških pojavov. A to ne drži, saj je jezero presahnilo le enkrat – ko so ga obnavljali. V resnici je jezero nastalo, ko so z deset metrov visoko pregrado zajezil potoka Ledava in Lukaj. Leži na nadmorski višini 234 metrov na območju vasi Ropoča in Krašči v Krajinskem parku Goričko. Njegova površina je 218 hektarov. Tako smo na kratko doživeli Goričko, ki je sicer razdeljeno na 11 občin s skupno 90 naselji in okoli 17.000 prebivalci. Središča vasi tako kot drugod po Sloveniji oznanjajo vaški in gasilski domovi ter zvoniki različnih cerkva. In cerkva je v teh krajih res veliko, saj je Goričko versko najbolj pestro območje Slovenije. Tukaj namreč složno živijo kristjani, ki so pripadniki katoliške, evangeličanske, binkoštne, baptistične in kalvinistične veroizpovedi. Bogata je tudi narodnostna in etnična sestava. V vaseh ob vzhodni meji z Madžarsko živijo pripadniki madžarske manjšine, v nekaterih vaseh živijo tudi pripadniki romske skupnosti. Vsaka skupnost prispeva svoj delček bogatemu kulturnemu mozaiku Goričkega.

Nam je bilo lepo, da smo vsaj malo doživeli te čudovite kraje, zvečer pa tudi kulinarične dobrote gostišča Ajda.