Drugačna podoba nemškega vojaka, 40. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 30. marec 2023 / 10:34  

Elektrarna, kjer sta delala dva njena brata, je imela močno nemško stražo. Preurejena je bila v pravo utrdbo. Varovalo jo je približno deset večidel starejših vojakov. Na njenem domu so kupovali kakšne malenkosti, na primer mleko in jajca. Tako so bili večkrat gostje pri Pogačarju. Z očetom, ki je tudi malo nemško govoril, so se marsikaj zaupno pogovorili. Tako mu je ta ali oni zaupal, kako malo je navdušen za Hitlerja in njegov teror. Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo te vojne in bi mogli v miru doma pridno delati. Tudi to so povedali, da velikokrat vidijo partizane, ki prihajajo za vodo, pa dalje čez most v drugi breg. Nikoli pa iz utrjene postojanke ni padel strel proti tem skrivnim potnikom ... Ne rečem, da je vojakom tako zadržanje narekovala sama dobrota. Tudi strah je dodal svoje. S svojimi besedami in dejanji pa so vendar dokazali, da so proti vojni in brezsrčni moriji. Bili so pahnjeni v strašen brezčuten vrtinec, ki je rušil in pokončeval vse, kar je dosegel. Vedeli pa so tudi, da se bo prej ali slej tudi ta velika sila gotovo razbila ob neštetih vidnih in nevidnih čereh. Ni jim bila nepoznana tudi tista resnica, da kdor meč prijema, bo z mečem končan ...

V bolnici na Bledu

Tako sem končno dospel na Bled. V hotelu Toplice so Nemci imeli dobro opremljeno bolnico, ki so jo zapustili nepoškodovano. V to smo se torej vselili ranjeni partizani. Zdravnik dr. Benedik me je takoj drugi dan po prihodu pregledal. Ugotovil je, da imam v pljučni preponi vodo, ki jo je treba takoj odstraniti. Bolničarki Minci je naročil, naj prekuha iglo, ki jo bo pri tem uporabil. V strahu sem opazoval, kako je vzela kot svinčnik debelo iglo. Torej mi bodo v prsni koš naredili še eno luknjo. Res sem se bal, bolj kot tedaj v noči cvetnega petka. Sam ne vem, zakaj. Minca je ugotovila, da je zmanjkalo električnega toka. Z dezinfekcijo igle torej ne bo nič. Zdravnik mi je naročil, da moram priti naslednji dan takoj zjutraj. Drugo jutro sem se skril. Nisem šel k zdravniku. Tudi ne kdaj pozneje. Kam je potem izginila tista voda, ne vem. Ko sem čez kakšno leto šel na ponoven pregled, vode v pljučih ni bilo več. Brž ko se mi je ponudila priložnost, sem domače in Ivanko obvestil, da sem na Bledu. Da bi rad, da bi me prišli kaj obiskat. Seveda nisem čakal dolgo. Kot prva je prišla Ivanka. Te sem bil tudi najbolj vesel. Kako naj opišem to srečanje? Prisrčen stisk rok, solze sreče v štirih očeh, sreča, ki je z besedami ni moč opisati. Največje doživetje je bilo pač v tem, da se je Ivanka končno mogla otresti moreče negotovosti. Kmalu po tisti usodni noči je namreč zvedela, da sem bil »malo ranjen«. Kaj tisti »malo« pomeni, si kajpak ni mogla prav predstavljati. Morda je to samo prikrita resnica za »hudo«, morebiti celo prvi obrok za najhujše?! Pripovedovala mi je, kako je po tihem slutila, da ji prikrivajo resnico, bala se je celo najhujšega. Sedaj pa je vendar spet tako srečna ... Prav tako srečen sem bil tudi jaz. Saj sva sedaj že blizu najinemu skupnemu cilju, posvečenemu življenju v dvoje. Tudi moji domači so prišli. Ob tem srečanju se je ponovilo vse, kot je bilo z Ivanko. Posebno priletnemu očetu so se v gube na obrazu začrtale vse skrbi, ki jih je v tej vojni doživljal. Pet sinov je imel v vojni vihri, vsaj za dva še vedno ni vedel, ali sta še živa. Trdno upanje, ki ga je še držalo pokonci, se je pozneje izkazalo kot upravičeno. Pri srečanju z najstarejšim se mu je odvalil težak kamen skrbi zanj. Zdravje se mi je z vsakim dnem boljšalo. Dobival sem dobro hrano in prav dobro sem se počutil. V naslednjih dneh sem se že sam s čolnom peljal po jezeru. Zelo prijetno je bilo veslati po mirni jezerski gladini. Dva dogodka iz teh dni se mi zdi vredno zapisati. Prvič sem sedel na balkonu proti Park hotelu. Nenadoma se je od lekarne navzdol pripeljala kolona avtomobilov in se ustavila pred bolnico. Iz vsakega vozila je skočilo nekaj vojakov z avtomatskim orožjem. Kakor živi zid so se postavili ob večji avto, s katerim se je pripeljal vrhovni komandant jugoslovanske vojske, maršal Tito. Vsi, ki smo bili v bližini, smo ga pozdravljali. Peš je šel dalje in vstopil v našo bolnico. Bil pa je samo v veliki veži, kjer se je pozdravil z nekaterimi oficirji in vojaki. Takoj se je poslovil in kolona je nadaljevala pot proti Bohinju. Drugič sem bil priča, ko je zdravnik Benedik svetoval voditeljem, naj enega od dveh rentgenskih aparatov razstavijo in skrijejo.