Predstava v srcih za Petro

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 30. marec 2023 / 10:40  

Po osemnajstih predstavah je igralska skupina Dovški oder še zadnjič odigrala komedijo Kar bo, pač bo! – to sta bili dve uri smeha, pozitivizma in dobre volje, dve uri za Petro Miklič, neizmerno borko, kulturnico in njihovo sovaščanko.

Dovje – »Preden pade zastor na zadnjo predstavo, bomo zasejali seme dobrih dejanj. Danes je v naših mislih Petra Miklič.« Sobotni večer je napolnil dvorano Aljaževega prosvetnega doma na Dovjem, gledališka predstava Kar bo, pač bo!, ki jo je igralska skupina Dovški oder pri KUD Jaka Rabič Dovje - Mojstrana odigrala zadnjič, je imela dobrodelni namen. Predstavo so poklonili sovaščanki Petri Miklič in ona je povabilo sprejela. Kot je sprejela sopotnika z imenom razsejani rak, naučila se je živeti in uživati življenje v sožitju z njim in z gospodom spremljevalcem revmatoidnim artritisom.

Zgodba življenja ...

»Nikdar se nisem bala bolezni, saj vem, da vsaka preizkušnja spreminja kamenje v diamante. Nekje sem prebrala: pojdi na sprehod in se smehljaj. Kako trapasto, sem si rekla. Da bi hodila okrog in se smejala. A hitro sem spoznala, da se lahko smejim navznoter. Vsa čustva morajo biti prisotna. Jeza, žalost, veselje, radost, strah in bes. Ne smemo jih potlačiti. Ampak vsak na svoj način ve, kako jih izživeti, kaj pri katerem čustvu pomaga, da se ga osvobodiš. Nisem vedno vesela, srečna, tudi jaz padem. A ne traja dolgo, naučila sem se, da nič ne traja večno. Hitro najdem tisto, kar mi vrne razpoloženje. Preprosto rada živim. Življenje je lepo in mi z njim živimo danes, tukaj, saj sta trenutek bivanja, ki se ga zavedamo, in večnost edino, kar obstaja. Vse drugo je proizvedel naš um.« Petrino zgodbo, njene padce in vzpone od leta 2005 naprej, ko se je prvič srečala z rakom, tedaj stara komaj dobrih trideset let, polna energije, načrtov, s štiriletno hčerko, študijem, ki jo je navdihoval, in najlepšo službo vzgojiteljice, je zapisala njena dobra prijateljica Leona. »Draga Petra, ponosna sem nate in neizmerno te spoštujem zaradi vsega, kar si, in zaradi vsega, kar si mi na poti najinega prijateljstva dala vede in nevede. Rada te imam.« Kot jo imajo vsi, ki so bili z njo na sobotni večer. »Beseda hvala pomeni vse. Vsakemu posebej res najlepša hvala,« je mednje podelila Petra Miklič.

... in z odrskih desk

Dramaturg in režiser Marsel Gomboc je povedal, da so komedijo Jožeta Ekarta Kar bo, pač bo! pripravljali v težkem obdobju, covidna epidemija je vse skupaj ustavila kar šestkrat. Predstava, ki je ne bo nikoli pozabil, kot ne bo pozabil sodelujočih v njej. Po skoraj treh letih so jo zaključili na tako plemenit način. Komedija v štirih dejanjih prikazuje gledališko skupino, ki igra predstavo Špetir na ohceti. »Zgodi pa se marsikaj, stvari se zapletejo že na samem začetku. Nič ni tako, kot si gledalec predstavlja, dogajanje je intenzivno, zato od občinstva v dvorani terja koncentracijo in pozorno spremljanje dogodkov, ki se nenehno spreminjajo, presenečajo in nasmejijo,« je vsebino povzel Gomboc, ki je tudi besedilo priredil v gorenjski pogovorni jezik.

Njenega nasmeha ne more nihče vzeti

Beseda hvala je imela ob igri tokrat posebno moč. Za igralce, domači KUD, obiskovalce, ki so se nesebično odzvali. Predstava je bila dobrodelna, z vstopnicami (prostovoljnimi prispevki) so za Petro zbrali 2180 evrov, še dodatnih 50 evrov z licitacijo slike Sonce nad Sorškim poljem amaterske slikarke Ide Mole. Naj ogreje tudi Leonin zapis: »Če bi jo želel spoznati, moraš biti z njo in jo začutiti. In ko jo začutiš, veš, da je Petra skala, da je Petra modrec, čigar modre besede prebiramo vsi, ki se živeti šele učimo. Tudi mi se sprašujemo, kako lahko človek, ki prehodi tako težko pot, ostane poln optimizma, poln volje do življenja. Njenega nasmeha in dobre volje ne more vzeti nihče, niti njen življenjski sopotnik niti gospod spremljevalec.«