Samo smučka je bila ves čas pred mojimi očmi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. marec 2023 / 18:20  

Inženir Andrej Robič se je kot dolgoletni vodja Elanovega razvoja vse življenje ukvarjal s smučanjem. Bil je tisti, ki je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišel na idejo o oblikovanju takšne smučke, ki bi s svojo obliko in posledično obnašanjem v zavoju pomagala smučarju. Hudomušno pravi, da si je prve zametke današnjih splošno uveljavljenih karving smuči verjetno zamislil zato, ker je bil bolj slab smučar.

»Saj se ne bomo pogovarjali samo o Elanu, kajne?« je s prijaznim nasmehom in povabilom v delovni kabinet, kjer s psičko Beli, že četrto generacijo bernskih planšarjev družine Robič, še vedno preživi velik del dneva, ob našem obisku najprej pripomnil Andrej Robič. V začetku marca je v Radovljici, kjer živi z družino, dopolnil devetdeset let.

Smučarija je moje življenje

Kljub temu je bilo v trenutku, ko je odprl vrata v svetel delovni prostor z razgledom na vrt, jasno, da bo beseda tekla prav o smučanju in Elanu: na mizi so računalnik, dnevniki in načrti, na steni priznanja in primerki smuči, ki so nastale po njegovih zamislih, prostrano izrisan rodovnik družine Robič z nečaki, Markom ter njegovima žal že pokojnima bratoma, smučarjem Sašom in kolesarjem Juretom Robičem v spodnji vrsti in celo smučarko Meto Hrovat v čisto levem kotu.

Zgoraj nad delovnim prostorom pa so velike črno-bele fotografije smučarskih legend Borisa Strela, Bojana Križaja, Jureta Franka, švicarskega smukaškega šampiona Bruna Kernena in nepremagljivega Ingemarja Stenmarka.

»Smučarija je moje življenje,« nato z iskrivimi očmi in skoraj nagajivim nasmeškom vendarle začne pogovor. »Imel sem srečo, da so bile smuči moja služba in hobi obenem.«

Zamisel o smučeh, ki »pomagajo« smučarju

Andrej Robič je bil namreč desetletja dolgo vodja razvoja v begunjskem Elanu, »praded samodejnega zavijanja smuči«, če že ne oče danes splošno uporabljenih karving smuči, kot ga je poimenoval priznani smučarski učitelj Milan Maver. Robič je namreč že pred več kot petdesetimi leti v reviji Eurosport objavil s tehničnimi risbami podprt članek o soodvisnosti kota, pod katerim na robnik nagnjene smuči samo s svojo stransko usločenostjo v sneg zarezujejo krožnico zavoja, ter prožne upognjenosti smuči samih. Udejanjiti je želel idejo, da mora smučka z zarezovanjem sama pomagati smučarju v zavoj.

Takrat na objavo ne v smučarskih ne v tehničnih krogih ni bilo nobenega odziva, pravi. Je pa v sedemdesetih letih na podlagi njegove raziskave, za katero je prejel tudi prestižno Kidričevo nagrado, Elan začel izdelovati smuči Uniline, ki so bile poenotene za slalom in veleslalom. To je podjetju precej zmanjšalo stroške proizvodnje, saj so namesto dveh dragih kalupov od tedaj izdelovali samo enega, enotnega za slalom in veleslalom, pove. »Ingemar Stenmark je s temi smučmi, dolgimi 205 centimetrov, vozil tako slalom kot veleslalom.«

Na kemiji je bila gneča, v Elanu pa gozdarjev niso potrebovali

Da bo šel študirat, je bilo jasno že v domači šoli v Kranjski Gori, kjer mu je zmeraj dobro šlo. Tudi nemščine se je tam naučil med vojno, saj učiteljica, Avstrijka, pač ni govorila slovensko. Prav to znanje mu je kasneje, ko je kot inženir in Elanov razvojnik veliko potoval po Evropi, prišlo še kako prav.

Spomni se svojega prvega srečanja s tedanjim direktorjem, sicer pa ustanoviteljem Elana Rudijem Finžgarjem, ki mu je dal lepo štipendijo za študij lesarstva v Zagrebu. V Ljubljani takrat te smeri še ni bilo. Najprej sta se s kolegom hotela vpisati na študij kemije, pa je bila vrsta za vpis tako dolga, da sta se raje odločila za gozdarstvo, se z nasmehom spominja. Ampak da gozdarjev v Elanu ne potrebujejo, mu je kasneje rekel Finžgar in ga napotil na lesarstvo v Zagreb.

Leta 1960 se je tako, ko je že odslužil tudi vojaščino, kot mlad inženir vrnil v Elan. »Starejši inženir Andrej Čufer z Jesenic mi je takrat položil na srce, naj se specializiram za določeno področje. Pa sem se odločil za smuči.«

Padec na snegu vodil v razvoj smuči

Razlog za to je bilo – naključje. »Elanovcem, vodilnemu kadru, sem hotel pokazati, kako znamo smučati v Zgornjesavski dolini, od koder sem doma. Šli smo v Kranjsko Goro, pognal sem se po strmini, naredil zavoj in na poledeneli podlagi grdo padel. Zlomil sem si nogo in roko. To me je spodbudilo k razmišljanju o tem, kako oblikovati smuči, ki bodo smučarju pomagale pri zavoju,« še pove z nasmehom.

Kljub temu da je vedno rad in veliko smučal, prizna, da nikoli ni bil najboljši smučar. »Če so bili drugi na snegu videti kot baletniki, sem bil jaz kot tank,« pravi z veliko humorja. A verjetno se je prav iz tega neznanja rodila nova tehnika smučanja, ki jo danes prakticira ves svet. »Na snegu tako rekoč nikoli več nisem padel in s tem sem sam sebi dal potrdilo, da je moj koncept pravi.«

Od zasmehovanih »metuljčkov« do svetovne prevlade

Karving smuči je Elan začel razvijati šele leta 1989. »Podobno kot se je podjetje leta 1974 proslavilo s konceptom Uniline Impuls in RC, se je to zgodilo tudi z njegovo nadgradnjo, s karving smučmi, le da tu niso sledili zahtevam vrhunskih smučarjev. Prve karving smuči so bile namreč zasnovane v ekstremni obliki, ki sta si jo zamislila Pavel Škofic in Jurij Franko iz Škofje Loke. Naši poslovni partnerji so se obliki najprej smejali, rekli so ji metuljčki. A kasneje so jo prevzele tudi druge tovarne smuči, le v zmernejši obliki. To je storil tudi Elan – smučarji pa so postopoma spremenili tehniko smučanja; danes si je težko zamisliti drugačno,« še razmišlja.

Ponosen je, da je sodeloval z najpomembnejšimi imeni svetovnega smučanja. »Devetnajst smučarjev v A reprezentanci je nastopalo z Elanovimi smučmi ... Zdaj ni nobenega več,« obžaluje stanje, kakršno je danes.

Rad se spominja legendarnega Ingemarja Stenmarka, ki je zmagoval z elankami, redkobesednega Šveda, ki je smuči ocenjeval le z dvema besedama: dobre – slabe. »Če je rekel 'slabe', sem moral jaz ugotoviti, zakaj. Če je rekel 'dobre', pa tudi,« pravi.

Zaveza za vse življenje

Delo Elana in smučanje še vedno rad spremlja, čeprav s podjetjem ni več povezan. Tudi smučal je še pozno v sedemdeseta leta, s smučanjem so bili pravzaprav povezani vsi njegovi hobiji, prizna po krajšem razmisleku. Po njegovih načrtih so narejeni tudi vsi leseni deli družinske hiše v Radovljici, kjer živi s soprogo in sinom; hči z družino živi na Bledu. Izdelala sta jih njegov in ženin oče, oba mizarja.

Že kot upokojenec je zasnoval smučko Easy ski, ki so jo izdelovali v žirovski Alpini, ukvarjal se je tudi s konstrukcijami podov v športnih dvoranah.

»Samo smučka je bila ves čas pred mojimi očmi,« pri­zna na koncu pogovora, pri devetdesetih še vedno poln zamisli in življenjske volje.