Bil sem ubog otrok, ker sem imel slabe starše

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Domov / torek, 21. marec 2023 / 20:30  

Princesa iz nekega drugega sistema, 2. del

»Očetov prijatelj, ki je živel v isti ulici, si je o meni izmišljeval grozljive stvari. Na primer, da sem, ko sem ga srečala, pred njim dvignila obleko in mu kazala rito. Doma so mu zmeraj verjeli. Nikoli niso niti pomislili, da sosed laže, da je mogoče bolnik ali psihopat.«

Zora nadaljuje: »Oče je bil sicer zaposlen na delovnem mestu, kjer naj bi pomagal ljudem, marsikomu dejansko tudi je, a ne vsem. Nekateri so ga cenili in se obračali nanj v svojih stiskah, pravih ali namišljenih. Drugi so doma ščuvali svoje otroke, naj se v njihovem imenu maščujejo meni, ker se jim je oče zdel preveč nedotakljiv. Po svoji podobi je vzgojil tudi sina, mojega polbrata. Od mene je bil kakšnih deset let starejši, živel je s svojo mamo, ne z nami. Zelo zgodaj se je začel družiti z očetom pri popivanju. Polbrat je imel pri devetnajstih partnerico, ki je bila noseča, a je zaradi brc v trebuh splavila. Oče je njen molk kupil z avtom in ogromno zlatnine. Grozila je namreč, da nas bo prijavila.

Vsi ti spomini so name delovali tako razdiralno, da je bil Denis prisiljen, da me odpelje v psihiatrično ambulanto. Zdravnica, ki me je sprejela, me je hospitalizirala. Kadar sem prišla k njej na obravnavo in sem ji pripovedovala o svoji mladosti, me je nejeverno prekinjala z besedami: 'Ali imate res v mislih svojega očeta, svojo mamo?' Četudi sem prikimala, je v moj karton napisala, da haluciniram.

Do sina, ki se je rodil mesec dni prezgodaj, nisem gojila kakšnih pretiranih čustev. Globoko v sebi sem se zavedala, da se do njega obnašam enako, kot so se starši do mene, a si nisem znala pomagati. Je pa res, da nasilna nisem bila nikoli. Po treh mesecih sem se vrnila v službo, skrb za sina je prevzela Denisova teta. Zelo ga je imela rada, še danes je tako. Sin v njej vidi edino mamo, ki jo je kdajkoli imel. Zelo skrbi zanjo, saj je že v letih in potrebuje ogromno nege. Nisem ljubosumna nanjo, vesela sem le, da sin razume tudi praznino, ki jo nosim v sebi.

Zapustila sem ga, ko je imel tri leta. Nisem več zdržala v ujetništvu med plenicami, lonci, gospodinjskimi obveznostmi. Mož je jokal in me na kolenih prosil, naj ostanem, a sem vseeno šla. Nobene slabe vesti nisem imela. Z odhodom so izginile tudi moje psihične težave, nehala sem jemati zdravila, pa se mi stanje ni poslabšalo. Dolgo sem krivila lastnega sina, češ da sem se zaradi njegovega rojstva začela intenzivneje spominjati svojega otroštva.

Finančno mi ni šlo slabo. Delo v zunanji trgovini je bilo raznoliko, zelo drzno, zahtevno in občasno tudi naporno. Nisem bila več podnajemnica, kupila sem si večje stanovanje v Ljubljani, imela sem BMW. Počutila sem se noro dobro. Kadar sem se odpravila v Nemčijo z lastnim avtomobilom, sem to storila zgolj zato, da sem na avtocestah pritisnila na plin. Nisem imela stalnega moškega, menjavala sem jih po potrebi. Včasih sem bila več mesecev brez njihove družbe, ker sem se jih preveč nasitila. Sina sem ponovno videla, ko je šel k prvemu obhajilu. Bila sem v šoku, ko sem izvedela. To, da so bili moji popolni ateisti, sem že povedala? Od kod Denisu ideja, da je popustil tetinim pritiskom? Pošteno smo se sprli, a na koncu koncev sem morala popustiti. Tisto nedeljo sem bila prvič v življenju v cerkvi. Recimo, da sem se počutila pomirjeno. Vse skupaj sem potem povabila na kosilo, s sinom sva malo poklepetala o šoli, a kaj, ko v moji družbi ni dolgo zdržal.

Minila so leta, sin je začel obiskovati gimnazijo, nekaj se mu je mešalo, da bo šel za duhovnika. Pa si je premislil in pristal na medicini.

Firmo, v kateri sem delala, so po osamosvojitvi olastninili, jo okradli, ostala sem brez službe. Na prsih so mi odkrili zatrdlino, najprej so mi odstranili eno dojko, potem še drugo. Sledilo je obsevanje, ki sem ga bolj slabo prenašala. Skopneli so prihranki. Prodala sem avto, stanovanje sem zamenjala za garsonjero. Po treh letih zdravljenja in životarjenja sem začela iskati službo. Nihče me ni maral, bila sem prestara, premalo fleksibilna. Opravljala sem različna priložnostna dela, prevajala sem iz nemškega jezika, inštruirala matematiko. Čez noč so se vrnile psihične težave, dobivala sem napade paničnega strahu. Spet sem bila hospitalizirana. Po spletu okoliščin sem spoznala Jerneja, ki je imel na psihiatriji mamo. Včasih sva malo pokramljala, a zelo mimogrede in neobvezno.

Po več letih sva ponovno trčila skupaj, ko sem urejala papirje za upokojitev. Precej se je postaral. Šla sva na kavo. Povedal mi je, da ima doma pet psov, da se mu mudi, ker jih nerad pušča same. Jih pa kdaj pripelji k meni, sem mu spontano predlagala. Tako sva se začela družiti in ob Karu in Niku sem potem spoznala, da do psov čutim tisto, česar do ljudi nisem nikoli. Zelo sem se navezala nanje. Z Jernejem sva kupila starejšo hišo, ki ji je pripadal velik vrt. Ni bog ve kaj, a ker smo skromni, zadošča za naše potrebe. Psi so najini otroci, z njimi se pogovarjam, skupaj gledamo televizijo, potujemo, se sprehajamo. Včasih pomislim na razkošje, v katerem sem živela pri starših, pa sem bila kljub temu zelo nesrečna. Psi me izpopolnjujejo, Jernej skrbi za gospodinjstvo, jaz veliko berem, meditiram. Letos bom stara sedemdeset let. Če sem preživela raka na dojki, če me ni dotolklo odraščanje ob nemogočih starših, potem je pred menoj še vsaj dvajset kolikor toliko normalnih let. Nehala sem tudi kaditi, včasih se slišim s sinom, tudi vnuka me obiščeta. Morda pa življenje ni tako 'zajebano', kot se mi je nekoč zdelo?«