Zadnja sovražna ofenziva, 37. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 9. marec 2023 / 15:20  

Soborci so me obiskovali in vsakemu je z obraza odsevalo sočutje in pomilovanje. So pač slutili in pričakovali isto kot jaz sam ... Moj počitek pa je bil tako kratek. Od nekod je prišel stražar in povedal, da spet prihajajo Nemci. Sledil je alarm. Napol kuhano meso je kuhar razdelil borcem, juha je stekla po dvorišču. Pri vsej zbeganosti name niso pozabili. Nekdo je zapregel konja v staro cizo (enoosni voz s pletenim košem za prevoz gnoja). V koš je dal otep slame, na slamo so položili mene. Potem pa v dir po tisti kolovozni poti. Vozilo je poskakovalo čez kamne in jame. Ni, da bi pravil, kaj sem pri tem občutil jaz. Če doslej nisem umrl, sedaj bom prav gotovo, sem si rekel. Toda smrt le ne pride kar tako hitro ... Nič ne vem, kje so me potem razložili. Prevzel me je bolničar, ki se je predstavil za Lojzeta. Z veliko ruto mi je zavezal oči in mi pojasnil, da je to potrebno zaradi konspiracije. Nihče nepoklicanih ne sme vedeti za pot v ambulanto, ker je ta samo tako varna pred morebitnimi presenečenji. Saj, kdo si upa trditi, da bi v primeru ujetništva zdržal vsa mučenja, ne da bi odprl usta in povedal, kar bi mučitelji zahtevali od njega. Potem sva malo hodila, večidel poti pa me je Lojze nesel. Nazadnje sem slišal, da so se odprla vrata, in Lojze me je odložil na nekakšno posteljo. Tedaj šele mi je snel ruto iz oči. V prostoru – to je bila lesena baraka – so me tisti, ki so prišli pred menoj, prisrčno sprejeli. Nekateri so mi že bili znanci. Iskreno smo se pozdravili in se z vsemi seznanili. Vsi smo bili ranjenci in ta skromni domek naj bi nam pomagal do ponovnega zdravja. Bolničar Lojze Soklič iz Bohinja in njegova sestra Marica pa sta bdela nad nami in nam po svojih najboljših močeh skušala pomagati. Za hrano in vse drugo potrebno je skrbel moj znanec iz zadnjih dni Megušarjev Franc. Edino zdravilo, ki sem ga kdaj dobil, so bile nekakšne rdeče tablete, menda proti zastrupitvi. Čez nekaj dni nas je spotoma obiskal neki študent medicine. Vse nas je pregledal. Bolničar Lojze mi je mnogo pozneje zaupal, da je ta zdravnik po pregledu zame rekel, da »s tem ne bo nič«. Pa se je mladenič vendarle zmotil ... Dnevi so minevali in nekega dne smo bili ravno pri kosilu. Pojedli smo juho in čakali, da dobimo še meso in krompir. Tedaj pa smo nenadoma čisto v bližini zaslišali klic: »Halt!« In nato rafal iz brzostrelke. Vsi smo obnemeli. Jaz sem obložen napol ležal, napol sedel. Nič drugega mi ni bilo mogoče kot čakati. Nekateri so hoteli ven iz barake, pa jih Lojze ni pustil. Tako smo brez besed čakali, kdaj se bodo od zunaj odprla vrata in potem ... Minute so tako nepopisno počasi minevale. Zunaj pa je znova bilo čisto tiho. Tišina je bila vendar tako grozljiva ... Eden od ranjencev je tedaj predlagal, naj se priporočimo brezjanski Mariji in ji obljubimo, da če ostanemo živi, se ji bomo šli po vojni zahvalit v njeno svetišče. Prav vsi smo soglašali s predlogom. Tudi molili smo po tiho vsak zase. V tem brezupnem položaju nam je to dalo novo moč in brezmejno zaupanje. Čez čas je Lojze šel pogledat ven in nikogar ni bilo v bližini. Dogodka si nismo znali razložiti. Vse nam je postalo jasno šele po nekaj dneh, ko smo zvedeli naslednje: Pes je vodil nemško kolono po stezi naravnost proti naši ambulanti, ki je stala v smrekovi gošči. Čeprav tako skrito, bi jo zagotovo našel. Ko so bili le še kakih 50 metrov od cilja, je po stezi iz vasi prišla nič hudega sluteča kurirka, namenjena v dolino. Padla jim je v zasedo in zadovoljni s plenom so se vojaki vrnili v dolino. Mi – 13 ali 14 nas je bilo – pa smo ji ostali veliki dolžniki. Za ceno svojega življenja je rešila življenje vsem nam. Komaj smo si malo opomogli od prestanega strahu, so sovražnikove sile znova začele napad na okoliško področje. Vseh vrst orožja je sejalo smrt na blegoških pobočjih. Nekajkrat so nam bili spet prav blizu. V skrbi, da bi nas vendarle našli, se je Lojze odločil za selitev. Morali smo zapustiti celo to skromno stanovanje. Mene je s še dvema ranjencema spravil v neko smrečje nedaleč od ambulante. Z nami je ostala sestra Marica. Ležali smo na smrekovih vejah, pokriti vsak s svojim kocem, vsi pa z nekakšno plahto. Dva ali tri dni smo ostali tam. Vse dni je v presledkih deževalo. Tista plahta je zdržala samo kratek čas. Bili smo mokri in posebno noči so bile mrzle. Menda je bil prvi dan našega begunstva.