Partizanski dnevnik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Kronika / nedelja, 5. marec 2023 / 19:13  

»21. februar /1943/. Snoči smo zvedeli za snovanje nove belogardistične postojanke v Dolomitih. Novi nasprotnik nas počasi blokira. Žažar, Sv. Jošt, Koreno, Črni vrh. Izbirajo močne cerkve na strateško važnih hribih in jih spreminjajo v trdnjave. Ko stopim iz naše hišice na naša severna vrata, se mi ponoči v daljavi kaže fantastična podoba. Belogardistične trdnjave migljajo na obzorju kot venec močnih električnih luči. Zvedeli smo, da snujejo še nove. Vedno bliže nam prihajajo. / Prostor se na novo odpira. Predpomladno razpoloženje je v zraku. Sončni dnevi, zvenenje svetlobe, mesečinske noči, dobrotno razpredanje teme. Danes popoldne se mi je tesnoba, ki me je držala vse od moje vrnitve iz Starih žag, razvezala. Iznenada me je zalila nepopisna sreča. Moral sem sesti na ležišču, sicer bi me bilo ležišče zadušilo. Nato sem se naslonil na roke in se po tleh premaknil do stare klopi ob kmečki peči. Sedel sem nanjo in potegnil bolečo nogo za seboj. Nedeljski predpoldan je. Nikoli morda še nisem tako opazil, kako nevzdržno raste harmonična slovesnost mirnega nedeljskega predpoldneva, dokler se opoldne ne prevesi v nekaj žalostnega. Ne vem, kam bi s svojo bogato odvečnostjo. Bogatost ni samo v skladnosti mer in sobivanja predmetov, temveč tudi v njihovi presvetljenosti. Vse, kar biva, je intenzivno nekam usmerjeno. To ni le estetski doživljaj, niti doživljaj golega bivanja, to je doživljaj skladnosti med človekovim bistvom in bistvom resničnosti. Postajam pradaven in večen. Diham varno in sproščeno. Za nekaj trenutkov sem se znova vrnil v središčni občutek stvarstva. Daleč sem od zablode, da bi hotel absolutnost vkleniti v relativnost, nasprotno, moja nenadna sreča prihaja od tega, ker relativnost projiciram na absolutnost. Tega ne delam z jalovimi pojmovnimi sistemi, temveč z doživljajskimi podobami. Vzel sem papir in napisal pesem …« (str. 585)

Založba Sanje se je odločila ponovno izdati Kocbekov Partizanski dnevnik, v dveh debelih broširanih knjigah v kartonski škatli, lepa in pogumna darilna izdaja, uredil jo je Rok Zavrtanik. Vsebuje tudi spremni besedi Mihaela Glavana in Petra Kovačiča Peršina. Na naslovnicah so trije simboli: Triglav in nad njim namesto celjskih zvezdic črni križ in rdeča peterokraka zvezda. Simbolna slika družbene realnosti sveta pod Triglavom. Kocbek si je prizadeval za ustvarjalno sožitje obeh, križa in zvezde, a mu ta poskus ni uspel, prezirali in za norca so ga imeli eni in drugi. A bil je tudi velik pesnik in zato večji od vseh enoumnih zoprnikov …