Strast do košarke zamenjala fotografija

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. marec 2023 / 14:17  

Škofjeločanka Katarina Brown, nekdaj Ristić, je košarkarsko kariero začela v domačem klubu Odeja, se nato selila od Poljske do Belgije in na koncu igrala za kranjski Triglav. Dolgoletna slovenska reprezentantka je med nosečnostjo sklenila postati vzgojiteljica, ko pa se je spoznala s fotografijo, jo je ta tako navdušila, da si svojo poklicno pot želi nadaljevati kot fotografinja. O vsem tem sva klepetali v Virmašah, kjer sedaj živi s svojo družino.

Vaš starejši sin Cairo bo letos upihnil tri svečke, dobra tri leta pa je tudi od zaključka vaše košarkarske kariere. Kako se spomnite začetkov?

Z družino smo živeli v Frankovem naselju in oče Tihomir me je navdušil za šport. On ima rad tako rekoč vse športe, sam pa je igral nogomet. Še sedaj vstaja sredi noči, da lahko gleda prenose najrazličnejših tekem. Tako sem tudi jaz že v osnovni šoli trenirala karate, ritmično gimnastiko, prav tako sem plesala. Oče je nato želel, da se vpišem na košarko, meni pa sprva to ni bilo preveč všeč. Da bi mu ustregla in ga osrečila, sem vseeno začela trenirati, nato pa sem se tako zaljubila v košarko, da nisem več mogla brez igranja. Veliko sem igrala s fanti, največkrat smo bili na igrišču za Osnovno šolo Cvetka Golarja na Trati. Mislim, da zdaj takšnega druženja ni več toliko, včasih pa smo tam preživljali vse dneve. Tudi ko smo šli z družino na dopust in so bili na igriščih večinoma fantje ter mi je bilo nerodno igrati z njimi, me je oče vedno spodbujal, da sem dovolj dobra, naj mi ne bo nerodno. Tako sem se jim pridružila. Košarko sem imela vedno raje in celo šola se mi ni zdela več tako pomembna. Toda oče je bil pri tem strog in je vztrajal, da je najpomembnejša šola, nato šele košarka.

Kar nekaj let ste bili članica domače Odeje, nato ste kariero preživeli v tujini. Kje vse?

Do dvajsetega leta sem igrala doma, ko so se v klubu ravno dogovarjali, da me posodijo Celju, pa me je na univerzitetnem evropskem prvenstvu na Portugalskem, kjer sem bila takrat najkoristnejša igralka prvenstva, opazil trener poljske ekipe in me povabil na Poljsko. Takrat sem še razmišljala, da bi delala v lekarni, saj sem naredila srednjo farmacevtsko šolo in študirala kemijsko inženirstvo. Vseeno sem sprejela priložnost in nov izziv ter odšla v Gorzow. Igrale smo košarko v evropskem pokalu in bile tretje.

Kako ste se počutili prvič od doma?

Na Poljskem, v novi ekipi, se mi je odprl nov svet, saj so bile tribune vedno polne navijačev, vse je bilo res profesionalno. Po dveh letih sem šla v Italijo, v Livorno. Takrat je bil moj agent prijatelj Lojze Milosavljevič, s katerim sva še sedaj dobra prijatelja in je tudi boter mojima otrokoma. V Italiji mi je bilo res všeč, a me je pot potem nesla še do Grčije, Madžarske, Slovaške, Francije, Švice ... do Belgije. Všeč mi je bilo, da sem spoznavala države, različne ljudi, in ko bi morala znova v Italijo, me je Jernej Gortnar povabil, da bi igrala za kranjski Triglav in hkrati delala v marketingu v njegovem podjetju. Ponudbo sem sprejela, saj sem dom vedno bolj pogrešala in želela sem si nazaj. V ekipi Triglava sem bila dobro leto, nato sem zanosila in prenehala trenirati.

Ste odšli tudi iz službe?

Nekaj časa sem bila v klubu še trenerka za fitnes, prav tako sem v podjetju delala v marketingu. Vse je bilo super, bili smo dobri prijatelji, vendar sem ugotavljala, da to ni delo zame, saj je bilo preveč sedenja za računalnikom, jaz pa imam veliko energije. Takrat sem se odločila, da bi rada delala z otroki, razmišljala pa sem tudi o veterini, saj imam rada živali. Vendar me je najbolj potegnila pedagogika montessori, saj sem tudi sama želela otroke vzgajati na način, da so samostojni in delajo to, kar jih veseli. Nato sem nekaj časa delala tudi v montessori vrtcu Cinca Binca v Ljubljani.

Od kod veselje za fotografijo?

Ko sem drugič zanosila, me je naenkrat začela zanimati fotografija. Imela sem kar dober fotoaparat, že prej sem rada fotografirala in odločila sem se, da grem na tečaj. Učila me je Tina Ramujkić in me navdušila za fotografijo. Ko sem dojela vse funkcije na fotoaparatu, ko sem ugotovila, kaj je pomembno pri fotografiranju, sem se začela učiti tudi sama. In zdaj me je fotografija okupirala tako močno kot nekoč košarka. Šla sem na nadaljevalni tečaj, na razne delavnice, za junija letos sem se prijavila za tečaj slikanja novorojenčkov.

Tudi sami ste mama dveh sinov, Caira in Dariusa, vaš mož Cecil pa pomočnik trenerja košarkaric Triglava. Kako sta se spoznala?

Z nekdanjo soigralko iz Švedske sva vsako poletje šli kam na trening in počitnice hkrati, pridružile pa so se nama še nekatere druge košarkarice. Tako sva pred sedmimi leti šli v Los Angeles in tam sem spoznala Cecila, ki je včasih igral košarko, po težavah s hrbtom pa se je odločil postati trener. V Los Angelesu je imel svoj košarkarski klub. Malo preden sem odšla nazaj proti Evropi, me je povabil na zmenek. Očitno sem mu bila všeč in dva tedna za tem je prišel za menoj v Slovenijo. Dve leti kasneje sva se zaročila. Takrat sem še razmišljala, da bi se preselila k njemu. A sem dobila službo doma, on je prišel k meni in avgusta bo že štiri leta, odkar sva se v Škofji Loki tudi poročila.

Otroka imata zanimivi imeni. Kako sta jih izbrala?

Preden sem bila noseča, sem bila v Egiptu in ugotovila, da Cairo pomeni zmagovalen. Tudi mož se je strinjal z imenom. Darius pa pomeni tisti, ki dela dobro – in tudi to ime se nama je zdelo zanimivo.

Zanimivo je tudi, da sta rodili hkrati s soigralko Rebeko Abramovič in bili celo skupaj v sobi v kranjski porodnišnici ...

Jaz sem sicer imela rok malo kasneje, a sem rodila prej in res sva bili skupaj v porodnišnici. Ona je rodila Sofijo ... In zanimivo – obe sva takrat otroka poimenovali po glavnih mestih.

Kako so moža Cecila sprejeli v kranjski klub?

Ko sem bila še pri Triglavu in je prišel k meni v Slovenijo, je Špela Eržen predlagala, da bi začel delati za klub. Bila sem vesela, saj tukaj še ni imel službe, on pa je postal pomočnik trenerja in je ostal pri klubu. Hitro se je ujel najprej z Ernestom in sedaj z Gašperjem. On je bolj umirjen kot jaz, zelo rad sodeluje in v klubu je zadovoljen.

Ali kdaj razmišlja, da bi šli skupaj v Los Angeles?

On bi šel, saj je precej povezan s svojo družino, meni pa se trenutno zdi bolje tukaj. Se pa tudi Cecil počasi navaja, všeč mu je v klubu, všeč sta mu narava, umirjenost. Vseeno pogreša domače in svoje mesto. Meni pa se zdi tukaj bolj varno za otroka, bolje je poskrbljeno za zdravstvo, za študij in še marsikaj ... Predvsem pa sem zelo navezana na starše, ki so sicer že upokojenci in bi vse naredili za nas. Skupaj živimo tukaj v hiši v Virmašah, imamo tudi psa in trenutno nam je lepo. Z nami je tudi nečakinja, bratova hčerka, ki hodi na gimnazijo v Škofjo Loko, brat pa živi v Ljubljani. Kaj pa še bo v prihodnje, pa res ne vem – in tudi ne delam načrtov.

Igrali ste za vse slovenske reprezentance, od mlajših do članic. Ste še kaj povezani s košarko?

Seveda se slišim z dekleti, z Evo Lisec, Tejo Oblak ..., skoraj vse pa spremljam na socialnih omrežjih. Veselim se in upam, da se bomo letos kaj srečale, ko bo pri nas junija potekalo evropsko prvenstvo v košarki. Sicer pa je sedaj moja največja strast postalo fotografiranje. Slikam nosečnice, družine, dojenčke, poroke ... – in ob tem neverjetno uživam. Tako kot sem nekoč v košarki.