Podobe umetnikovega življenja

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Jesenice / nedelja, 26. februar 2023 / 15:58  

Ob praznovanju osemdesetletnice slikarja Tomaža Kržišnika so v Muzeju Žiri odprli razstavo z naslovom Portreti, ki predstavlja »Tomaža v očeh prijateljev in prijatelje v očeh Tomaža«, kot je zapisala avtorica razstave in slikarjeva žena Maja Kržišnik.

V vabilu na razstavo je Miha Naglič uporabil domislico Tomaža Kržišnika: »Osmega februarja je Prešeren umrl, devetega sem se pa jaz rodil.« Tomaž Kržišnik se je namreč rodil 9. februarja 1943 v Žireh. Po magisteriju iz oblikovanja knjige na Likovni akademiji v Varšavi se je ukvarjal z grafičnim oblikovanjem, grafiko, risbo, slikarstvom, keramiko, steklom, s scenografijo, oblikovanjem lutk in z likovno opremo v arhitekturi. Za svoje delo je prejel več pomembnih strokovnih priznanj in nagrad, med njimi leta 1975 nagrado Prešernovega sklada za likovno podobo predstave Zlate ptice. In prav zato, je poudaril Naglič, bi v uvodu omenjena domislica pri marsikom zvenela domišljavo, a ne pri Tomažu Kržišniku. Ob tem je Naglič spomnil, da je imel Kržišnik tudi zelo »kreativno srečanje« s Prešernom, ko je leta 1980 upodobil svoje likovno videnje Sonetov nesreče.

Tokratna razstava, ki jo je Maja Kržišnik skupaj s Stanetom Kosmačem in Francem Temeljem pripravila ob Kržišnikovem jubileju, se osredotoča na portrete. Portreti so dveh vrst. »Prvi so portreti, ki jih je Tomaž naslikal mimogrede, v času druženja v različnih okoliščinah, prostorih, in odražajo poseben čas – čas, ko smo imeli več časa drug za drugega, za druženje,« je ob odprtju razstave pojasnila Maja Justin Jerman in dodala, da Tomaž Kržišnik nikoli ni bil pravi portretist, ampak je portrete ustvarjal spontano. Obenem pa so na razstavi še Kržišnikovi portreti, ki so jih ustvarili njegovi prijatelji fotografi in slikarji. »Tomaža so 'lovili' v posebnih, zelo fotogeničnih pozah. Na vseh izraža posebno karizmo, velika količina materiala pa kaže, da je bil priljubljen cilj teh fotografov.« Razstava je po besedah Maje Kržišnik vizualni zapis umetnikovega življenja, »zapolnjenega z vzponi in padci, številnimi osebnimi pretresi in doživetji, zaznamovanimi z neustavljivo energijo ter življenjsko radostjo«. Tudi Maja Kržišnik ugotavlja, da je bil Tomaž Kržišnik vedno hvaležen motiv za fotografe. »Med številnimi ohranjenimi fotografijami so izbrane upodobitve Tomaža pri pogovoru, pri delu, v ateljeju ali na njegovih številnih popotovanjih.« Razstavljeni portreti, ki jih je risal Tomaž Kržišnik, pa po besedah Maje Kržišnik niso nastali po naročilu, ampak je portretirance izbiral sam – tiste, ki so v nekem trenutku pritegnili njegovo pozornost. »Če ni bilo pri roki svinčnika, pastelov ali bloka, si je od natakarja izposodil kemični svinčnik in risal na papirnate prtičke. Risal je gledališčnike na vajah za predstave, za katere je prispeval scenografijo in plakat, risal naključne znance, domačine iz krajev, kjer se je udeleževal slikarskih kolonij. Številne so risbe gostilniških omizij, prijateljev, zbranih ob različnih priložnostih, druženjih, na večerjah, potovanjih, počitnicah.«

Miha Naglič je z obiskovalci razstave delil tudi vrsto anekdot in spominov iz njunega skupnega druženja. Že ob njegovi sedemdesetletnici pa je napisal članek Evangelij po Tomažu. »Tudi sam je kot kak evangelist razglašal novo vero, razlagal moderno likovno umetnost. Takrat je namreč veljalo, da je za Žiri primernejša tradicionalna, ljudska umetnost, modernistična pa naj bi sodila na Olimp, torej v Ljubljano.« A po Nagličevih besedah se Kržišnik s tem ni strinjal, saj so se Žiri že takrat – sploh na področju gospodarstva – odpirale v svet, zato je menil, da se je tudi v umetnosti treba odpreti pobudam iz zunanjega sveta.