Danes redkokdaj srečamo žensko z ruto. Takšno, kot so jih nosile pred petdeset in več leti. Hermina si jo je snela le na avtobusu, da ne bi preveč buljili vanjo, potem pa si jo je ponovno nataknila.
»Če je ne bi imela na glavi, bi se mi zdelo, kot da me vsi gledajo, kot da sem naga,« je razlagala s šepetajočim glasom. Vesela je bila, da sem bila sama doma. Ni želela, da bi jo kdor koli drug videl, kaj šele poslušal. Prišla je od daleč. A voženj z avtobusom je navajena. Sem in tja jo osebni zdravnik prijazno pošlje v Polje, da si malo odpočije. Rada gre, saj tam najde mir, ki ga doma tako zelo pogreša.
Hermina se je uradno rodila 20. januarja, na dan, ko je John F. Kennedy zaprisegel kot 35. predsednik ZDA. Neuradno pa se je to zgodilo najmanj teden dni prej, ko je bil ata na nekem kongresu. Mama je novorojenko skrivala, in kdove kaj bi bilo z njo, če je ne bi mleko boleče tiščalo v prsih.
»Z očetom sta bila prvoborca, čeprav sta se spoznala šele po koncu vojne. O tem, kaj vse sta doživela, nista nikoli pripovedovala. Oba sta bila 'bolna na živcih', prejemala sta partizansko pokojnino in zato nam po finančni plati ni šlo slabo. Sorodniki po mamini strani so pripovedovali, da so ju soborci v poroko prisilili. Menda zato, da bi pazila drug na drugega. Z veliko nejevolje in brez kančka ljubezni sta se poročila šele petdesetega leta. Zakon ni bil srečen. Sprva tudi spala nista skupaj, jaz sem se rodila več kot deset let kasneje. Oba sta me sovražila. To sta mi tudi zelo jasno povedala. Če sta le mogla, sta me tepla, zapirala v klet ali kako drugače mučila. Večino dneva sem se potepala, jesti sem dobila malo tu in malo tam. Šolo sem zelo neredno obiskovala. Spominjam se učiteljičinega obiska. Prišla je k nam, menda zato, ker še v petem razredu nisem znala poštevanke, tudi brala sem zelo slabo. Pa se je ata postavil prednjo in zavpil: 'A pa ti veš, kdo sem jaz?!' Odgovorila mu je, da je čisto nič ne briga, dokler me ne nauči množenja in deljenja. Ko je odšla, je vzel v roke palico in jo položil na mizo. Vsakič, ko sem mu odgovorila narobe, me je udaril z njo. K pouku sem prišla vsa marogasta. Učiteljica se je zjokala, ko me je videla, saj so bile sledi udarcev vidne celo na obrazu. Po pouku me je povabila v zbornico, kjer me je učila. Zmeraj mi je postregla z jabolkom, ocvirkovko ali buhteljnom. Prvič v življenju sem bila deležna človeške dobrote. Strašno sem bila hvaležna zanjo! Na potepanje sem malo pozabila, raje sem hodila v knjižnico, kjer sem brala.
Mama je bila zelo posebna ženska. Lahko je ves dan sedela v kuhinji zraven štedilnika, molčala in buljila v tla ali skozi okno. Ne pomnim, da bi nam kdaj kuhala. Ata je najraje jedel suho salamo in kruh, največkrat pa smo šli s kanglico k zadnjim vratom vaške gostilne, kjer smo kupili golaž, vampe, govejo juho, pražen krompir ali jetrca. Potem smo doma jedli, dokler kanglica ni bila prazna. Vsako jutro sem tekla v pekarijo po bel kruh. Obvezno bel! Kakšna prodajalka mi je stisnila v roke rogljiček, ker so mi verjetno v očeh brale, da sem lačna. Mleka nismo kupovali, ker je ata trdil, da povzroča drisko. Smo pa pili čaj. Vanj je zlil ali vino ali rum. Takšen čaj sem pila, kar se zavedam.
Mama me ni nikoli objela, pobožala. Zanjo sem bila manj vredna od mize v kuhinji. Nikoli nisem šla na končni izlet, ker je bilo škoda denarja zame. Pa smo ga imeli – v primerjavi z drugimi – toliko, da bi ga lahko z lopato metali skozi okno, pa ga ne bi zmanjkalo. Živeli smo v zelo dotrajani stari hiši. V kamnitih stenah so se videle reže, skozi katere je v hladnih dneh pihalo. Ne atu ne mami se ni ljubilo, da bi spravila v red tudi okolico hiše. Smo pa bili prvi, ki smo kupili pralni stroj. Žal je mama vsa oblačila, ne glede na barvo, dala hkrati v pranje. Moja volnena jopica se je močno skrčila, a mi ni hotela kupiti druge.
Vsako leto sta bila odsotna najmanj mesec dni. Polovico časa sta bila na okrevanju v Polju, drugo polovico pa v kakšnih toplicah. Mene nista nikoli vzela s seboj. S 15 leti sem se zaposlila. O, kako sem jokala, ko sem morala prvo plačo v celoti izročiti atu! Dejal je, da sem preneumna, da bi znala ravnati z denarjem. Ko ju prvič ni bilo spet doma, sem pretaknila vso hišo od vrha do tal, da bi našla skrivališče. Med staro ropotijo, spodaj v kleti, sem čisto slučajno naletela na tri nahrbtnike. V enem je ata hranil dve pištoli in naboje, druga dva pa sta bila nabasana z bankovci. Bili so zmečkani in stlačeni skupaj. Brez slabe vesti sem jih nekaj vzela. Denar, ki je bil tudi moj, sem potem redno kradla, a ata nikoli ni opazil, da kaj manjka.
Bližal se je moj 18. rojstni dan. Še zmeraj sem spala v kuhinji, na divanu. Ata in mama sta vstala šele tedaj, ko sem prišla iz službe. Zelo poredko sta govorila med seboj, če že, sta lajala drug na drugega.
Nekoč pa sem ob prihodu domov doživela veliko presenečenje. V kuhinji je za mizo sedel starejši možakar. Pili so turško kavo in se pogovarjali. Ko so me zagledali, so utihnili. Pisalo se je leto 1979, bilo je ravno pred velikonočnimi prazniki, ki jih pri nas sicer nismo praznovali, smo pa zmeraj jedli trgovinsko potico. 'Jakob je prišel pote, da te odpelje k sebi domov!' mi je rekel ata. Z odprtimi usti sem zijala vanj. 'Kaj se mu meša?!'
(Konec naslednjič)