Zadnja sovražna ofenziva, 35. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 21. februar 2023 / 18:05  

Ko so jate letal pretresale ozračje, smo čutili novo moč. Z večjim pogumom smo pričakovali nje, ki jih je bilo videti in slišati vedno bliže. Premik sovražnikov so dovolj razločno kazale goreče domačije okoliških kmetij. Slišali smo vpitje divjakov, ki so se znašali nad mirnimi prebivalci hribovskih vasi. Vmes streli in klici na pomoč. Na prisojnem pobočju so zažgali suho travo in listje, da bi na ta način pregnali ali vsaj pokazali partizane, ki naj bi bili tam. Ognjeni zublji in oblaki dima so oblizali ves hrib in uničili veliko drevja. Toda partizanov tam ni bilo. Iz doline so se nam bližale vedno nove in nove kolone. Opazovali smo jih in zlahka presodili njihovo silno premoč nasproti nam. Da bodo prišli do nas, o tem ni bilo dvomiti. Med borci je napetost rasla. Na levem krilu našega bataljona se je kmalu začelo. Ob podpori težkega orožja so napadali strelci in strojničarji. Kako blazno so se zaganjali Hitlerjevi hlapci v naše vrste, vendar brez uspeha. Okusili so moč našega orožja in morali so se umakniti. Zato so še bolj besneli nad nemočnim civilnim prebivalstvom. V tem se je zmračilo. Tam nismo smeli ostati. Saj bi nas prihodnji dan gotovo napadli z vseh strani in proti taki premoči pač ne bi mogli dolgo kljubovati. Morali smo prebiti obroč, ki se je že docela stisnil okrog nas. Bil sem zraven odrednega komandanta in iz njegovih besed sem dodobra spoznal vso težo položaja. Krenili smo. Z obema pomočnikoma sem zakoračil v predhodnico. Bren sem si obesil čez ramo. S prstom na petelinu sem bil vsak hip pripravljen na strel. Po stari vojaški cesti smo hodili. Bila je neizhojena pot in ponekod smo se globoko ugrezali v sneg. Precej časa ni bilo zaznati ničesar sumljivega. Končno je počilo. Samo dva strela sta pretrgala nočno tišino. Nikogar od nas ni zadelo. Legli smo in napeto zrli v svetlo mesečno noč, v smer, od koder je padel strel. Pa – nič se ni premaknilo. Ko da razen nas ni nikogar v bližini. Eden od pomočnikov je moral poročati, kaj se je zgodilo. Preostala dva sva si poiskala kritje in se pripravila za vsak primer. Nevarno mirno je bilo, ko se je oni vrnil od komandanta Blaža s poveljem: »Prva četa po cesti, druga nad cesto, v strelce naprej!« In smo šli. Tedaj pa se je začelo. Ko da se je odprl pekel, je grmelo vse okrog nas. Ali se res na nas zgrinja smrt? Skoro nisem čul lastnih strelov, kaj šele ukazov poveljujočega. Kljub vsemu se nismo niti za hip ustavili. Rakete so še bolj razsvetljevale že tako svetlo noč. Mi nismo imeli nobene izbire. Za vsako ceno ven iz tega objema smrti, sicer bo po nas. Dobrih deset metrov oddaljena je pred menoj zaregljala sovražna strojnica. Ognjeni zubelj sem videl usmerjen prav vame. Oni tam pa je slabo meril in nikogar od nas ni zadelo. Samo za hip smo legli na tla. Potem je komandir Jaka sprožil nov zalet proti sovražnemu gnezdu z glasnim: »Juriš, hura!« Zalajal je moj bren, pokalo je iz mavzeric, z bombami v rokah so fantje drveli dalje. Samo naprej! Od tega trenutka je odvisno vse ... Tedaj pa se je zgodilo. Zabolelo me je. Kri mi je zalila usta in nos. Zrak je iz pljuč puščal na hrbtu. Kri je toplo lila za pas. Bren mi je omahnil. Pa ne za dolgo! Sklonil sem se in ga dvignil s poslednjimi močmi. Tik ob meni se je razpočila sovražna bomba. Malo me je zmedlo, zadelo nič. Dvignil sem se in s poslednjimi močmi šel nazaj. Našel sem svojega pomočnika. Izročil sem mu bren, svojega zvestega čuvaja skozi osem mesecev. Kar naprej je še dolgo srdito pokalo in grmelo. Bile so mnoge žrtve na obeh straneh, nesrečne žrtve surovega sovraštva. Z menoj je bil komandir Jaka. Kot starega znanca sem ga prosil, naj mojim domačin in dekletu ponese moje zadnje pozdrave. Za domače sem mu izročil žepno uro, za Ivanko pa svetinjico Brezmadežne, ki mi jo je že pred leti dala na pot. Naj jim pove, da sem padel v borbi in da so moje zadnje misli bile namenjene prav njim. Čeprav se je ta upiral, mi dajal poguma in me bodril, češ da bom sam prav gotovo še prišel domov in sam pozdravil najdražje, je nazadnje le odnehal in mi obljubil izpolniti mojo poslednjo željo. Ko sem mu oboje izročil, sva se pozdravila in najini poti sta se ločili ... Po težkih preizkušnjah sem se jaz v resnici vrnil domov k svojim, Jaka pa je že drugi dan smrtno zadelo, nosečega mojo uro in Ivankino svetinjo ...