Ne, nisem se poročila

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 15. februar 2023 / 15:28  

Zaznamovani otroci, 2. del

»Oče je našel zaposlitev v tovarni Audi, nekje med Münchnom in Nürnbergom, babica, ki ji poprej nikoli ni bilo mar za nas, se je preselila k nam in nam s svojo prisotnostjo povzročila veliko gorja.«

Petra nadaljuje zgodbo o svojih starših: »Bila sem še zelo majhna, a imam babico še danes pred očmi: ošabno, oholo, domišljavo, zelo ostro, predvsem pa kruto žensko. Najhuje je bilo mami, ker je morala prenašati njeno diktaturo. Uboga reva, nič ni storila prav! Mene je imela za manjvredno. Trdila je, da sem bila kriva, da se je njen ljubljeni sin neprimerno poročil.

Spominjam se male mature s športnimi igrami, prvim plesom in izletom. Babica je mami odločno prepovedala, da bi zame žrtvovala en sam samcat dinar! 'Na njivo naj gre delat, šola je izguba časa!' je vpila po hiši. Tako sem se udeležila tekmovanja v izposojenih oblačilih, oblekico za ples mi je kupila učiteljica Majda.

Ko sem povedala, da bi bila rada frizerka, je babico skoraj kap. 'Sramota, tak poklic je za mestne frklje, ne za kmečke nerode!' je bila glasna, da je mami hitela zapirati okna.

V našo hišo je vedno pogosteje prihajal očetov prijatelj, neki električar. Gradbenih del je bilo še veliko, on pa je znal postoriti to in ono. Ni veliko računal, pa s 'šnopčkom' mu je morala mami postreči. Naivno je verjela, da nam hoče pomagati zaradi prijateljstva z očetom. O, kako se je motila!

Ko se je že malo udomačil, je nekoč v kuhinji začel segati po njej. Ona se je branila, a zaman. Ker se je bala, da ju bo zasačila babica, ni kričala in klicala na pomoč. Na srečo sem 'priracala' skozi vrata, moja prisotnost ga je spravila v zadrego, zato se je hitro pobral iz hiše. Sem pa bila pozorna na vzboklino pri njegovih hlačah. Zakaj sem se zapičila vanjo, še danes ne vem. Nagonsko sem se začela zavedati, da so moški, ko se jim to zgodi, zelo nevarni.

A možakar takrat ni šel domov. Skril se je za hišo. Mami je ponovno napadel, ko je šla hranit zajce. Zaslišala sem njene krike. V grozi sem pritekla iz hiše, zagrabila za poleno in udarjala po možakarju, kolikor sem le lahko. A ni zaleglo. Kar je sledilo, je bilo pošastno. Dvignil je mamino krilo, ji strgal bluzo in potem je divje suval vanjo.

Takrat sem storila največjo napako. Šla sem po babico. Morala bi pa po soseda. Babica ju je nekako ločila, sklofutala mamo in s polenom toliko časa udarjala po električarjevi glavi, da je bil ves krvav. Stala sem nekaj metrov stran in opazovala tisto stvar, ki je štrlela iz njegovih hlač. Kakšen stud se je naselil v mojo dušo!

Babica je naslednji dan naredila največjo svinjarijo, ki je bila možna: očetu je brzojavila, da ga žena vara. Teden dni ni bilo odziva, potem je v soboto, zgodaj zjutraj, ko se je komaj začelo daniti, pred hišo parkiral temno moder Audi 100. Stekla sem ven! 'Oče!' sem veselo vzkliknila. Mrkega obraza je zlezel iz avtomobila, me na hitro objel in se napotil v hišo, naravnost v spalnico. Mama je onemela, ko je z roko zamahnil proti njej.

'Takoj vsi v kuhinjo!' je ukazal. Prihitela je tudi babica. Oče je začel kričati, da je vozil vso noč, da nemški delodajalci ne marajo, da so delavci na svojem delovnem mestu raztreseni in slabe volje. Potem je zmerjal mamo, nekaj pikrih je padlo tudi na račun babice. Mama je zajokala, babica pričela brbljati, češ morala sem te poklicati, saj je tvoja žena 'plačevala' delavca s svojim telesom namesto z denarjem.

Oče je ves besen tolkel s pestjo po mizi. Postalo me je tako strah, da sem se polulala v hlače. Bila sem prepričana, da nas bo vse pobil. A je bil pameten mož. Počasi se je umiril, potem pa vprašal tudi nas, otroke, zlasti mene, ker sem bila najstarejša, kako je bilo. Povedala sem mu po resnici, on pa je poslušal in mi verjel. Vsaj delno sem oprala mamino ime. V Nemčijo pa se ni več vrnil. Nezaupanje se je očitno premočno zažrlo v njegovo dušo. Ponovno se je zaposlil na starem delovnem mestu. Ko je dobil prvo plačo, se je zjokal. 'Toliko sem v Nemčiji zaslužil v enem dnevu,' je stokal. Tudi zaradi manj denarja so dela pri hiši napredovala zelo počasi.

Minilo je nekaj zelo burnih let. Babica ni štedila svojega zlobnega jezika, ata je bil še zmeraj ljubosumen, mama pa se je spremenila. Nič več se ni smejala, zdelo se mi je, da vedno bolj smrdi po alkoholu. Po osemletki sem se morala zaposliti za tekočim trakom. Delala sem na istem delovnem mestu kot nekoč ona. Potem je umrla babica in usahnil je znaten vir prihodkov. Ni bilo misliti, da bi nadaljevala šolanje, čeprav sem si tega zelo želela. Naša hiša s tremi neizdelanimi nadstropji in brez zunanjega ometa je kljub številnim vlaganjem začela vidno propadati. Ker ni bilo denarja za centralno kurjavo, smo prvo nadstropje napolnili z drvmi. Namesto da bi šli na dopust, smo v malih oglasih iskali kmete v bližnji okolici, ki so dali drva zastonj v zameno za pomoč v gozdu.

Z leti sem postala 'zdrgnjena' kot oče. Čisto nič si nisem privoščila. Morje sem prvič videla pri 34 letih. Na pogled sem bila v mladosti menda zelo lepa, a fantje so se mi gnusili. Nagonsko sem se bala, da bom, če koga od njih spustim bliže k sebi, začela kasneje piti – kot mama. Brata in sestri so odšli od doma, se po končanem šolanju zaposlili, si ustvarili družine. Jaz sem doma ostala za 'teto'. Ata se je pri petdesetih invalidsko upokojil, a še zmeraj dela. Pravzaprav ga nikoli ni doma, seli se z enega gradbišča na drugega. Mami sedi na 'kolmkišti', včasih le toliko vstane, da vzame iz nje steklenico. Sem pa zadnjič naredila neumnost. Našla sem prastaro fotografijo, na kateri je še zelo lepa in mlada, jo dala povečati in uokviriti. Mami je bilo vseeno, oče pa včasih postoji pred njo, a njegov korak je potem še težji, kot je bil poprej.«

(Konec)