Poškodbe glave (3)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Mainslider_za_GGedit / nedelja, 29. januar 2023 / 06:27  

Lana Markelj s pomočjo številnih terapij in ljubezni vseh, ki jo obkrožajo, vidno napreduje. Njena mama Jožica Markelj pojasni, da sta bila z Laninim očetom pred kratkim znova pri dr. Klemenu Grabljevcu v URI Soča, kamor bo za dva tedna sprejeta na rehabilitacijo s celostno obravnavo. Marca bo eno leto, odkar je iz URI Soča z osemmesečne rehabilitacije prišla prvič po nesreči in poškodbi glave domov oziroma v najemniško stanovanje na Bled.

Jožica je v tem času veliko brala – tudi strokovne literature o rehabilitaciji po poškodbi, kakršno je po spletu nesrečnih okoliščin utrpela Lana. Prebrano jo je nekoliko pomirilo, ji dalo novega upanja. »Po nesreči so me malce prestrašili z besedami, da kar bo narejenega v dveh letih, bo. Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da so napredki tudi še kasneje, da se je vredno truditi. Stroko poslušam do neke mere in sem jim hvaležna za vse, sledim pa svojemu srcu, svojim občutkom,« pravi Jožica.

Lana za zdaj ostaja v stanovanju na Bledu, najemno pogodbo bodo podaljšali, iščejo pa dolgoročnejšo rešitev, da bi se lahko preselila v domače okolje, da bi ob maminem in očetovem stanovanju imela svojega. »V zadnjem letu smo se osredotočili v prvi vrsti nanjo. Sedaj je ritem ustaljen in rešitve bomo lahko iskali tudi za druge stvari, kot je stanovanjska problematika,« še pove Jožica.

Ob službi se je povsem posvetila skrbi za svojo hčerko, s katero sta zelo povezani. Kaj pa skrb zase? »Sem močna oseba in takšno me vidijo tudi drugi. Lahko si predstavljate, kako težko je, ko se v trenutku vse spremeni. Lahko bi padla v depresijo, a komu bi s tem koristila? Hotela sem biti najboljša rešitev za Lano. Vsak bi si želel takšne podpore, kot jo ima. Pa ne govorim le o sebi, govorim o celotni družini in o vseh, ki se trudijo z njo. Zato tudi tako napreduje. Zelo razumevajoči so tudi moji delodajalci. Večino časa lahko delam od doma,« odkrito pove in nadaljuje: »Sedaj smo tukaj. Na poti do sem pa je bil najprej po nesreči šok, nato žalost – taka žalost, da če se sedaj spomnim za nazaj, me kar srce boli. Potem si postavljaš vprašanja, kako naprej, kdo ti bo pomagal, na koga se obrniti ... To je izredno kaotična situacija. Človek deluje povsem drugače, če ima neki cilj, na katerega je osredotočen, in je vse okrog urejeno. Ob takšnih situacijah in takšni žalosti pa je težko karkoli okrog urejeno, cilj pa mora biti kljub vsemu jasen. Deležen si nasvetov strokovnjakov, ki te usmerijo, povedo, kaj je realnost, a naš sistem je tukaj zaspal. Da imamo v Sloveniji dve ustanovi za osebe s takšno poškodbo, je katastrofa. Imamo tudi dnevne centre, kot je Center Korak v Kranju, za katerega slišim dobre besede. Za to možnost se bomo morda odločili kdaj kasneje. Trenutno je Lana deležna obravnave terapevtov, ki hodijo k njej na dom. Seveda vse to stane. Ko bomo porabili sredstva, bomo videli, kako naprej.«

Po nesreči so se hitro odzvali v podjetju DHL, v katerem je zaposlena Jožica, in se odločili za Lano zbirati sredstva. »Ko sem to objavila na družbenih omrežjih, sem dobila številne odzive, da bi se akciji priključili tudi drugi. Odločili smo se, da odpremo poseben račun za Lano. Odziv je bil izjemen. To je bila res velika akcija. Še danes, ko kam pridem, me ljudje sprašujejo za Lano in mi povedo, da so tudi oni donirali. Ob vsem tem mi je prav toplo pri srcu. Iz zbranih sredstev plačujemo terapevte, doplačilo za medicinske pripomočke in prehrano, ki jo vozijo k njej na dom, tako da asistenti niso obremenjeni še s kuhanjem in se imajo resnično čas posvetiti samo Lani. Nismo se ustavili. Vsak dan izvemo kaj novega, za kakšno novo možnost, ki bi lahko vodila k njenemu napredku.« (Se nadaljuje)