Težki časi za ribiče

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Žiri / četrtek, 26. januar 2023 / 10:24  

Suša, poplave, čaplje in vidre so težave, s katerimi se soočajo ribiči. Da v zadnjih letih v sicer priljubljene gorenjske lovne vode niso zahajali tuji ribiči, je bil kriv že covid, lani pa jim je zagodlo še sušno leto. »Žal v prihodnost ne moremo zreti z optimizmom,« nam je povedal predsednik Ribiške družine Žiri Miro Mahnič.

Žiri – »Tako sušnega obdobja, kot je bilo lani, dejansko še ni bilo; so se dogajala, a ne tako občutljiva. Lani kakega večjega dežja ni bilo tudi po tri, štiri mesece, pred tem pa dve leti covida ... Ribolov je bil praktično onemogočen tako našim članom kot tudi gostom iz tujine,« pove Mahnič. Sicer na teh revirjih lovi kar precej Francozov in Italijanov. »Suša in globalno segrevanje ozračja pomeni na eni strani znižanje podtalnic, kar je splošna problematika, logična posledica pa je upad nivoja vodotokov, zaradi visokih temperatur se reke segrevajo. Potočna postrv kot avtohtona vrsta, ki jo že ščitimo z omejitvijo ribolova, težko preživi pri 16 stopinjah. Sora v Žireh jih je lani poleti dosegla med 18 in 20, v Škofji Loki še nekaj več. Pri 20 stopinjah površinske temperature vode mora imeti reka zares globoke tolmune, kamor se 'potočnica' lahko zateče, da preživi. Žal opažamo, da je je v naših vodah vse manj.«

Trenutno je sezona sulca

Sulec, kralj voda, kot ga radi poimenujejo ribiči, je prisoten na Žirovskem in v obeh Sorah. »Zdaj je sezona sulca, ostalih rib ne lovimo. Mimo gre drst potočnic, zato je sezona lova nanje zaprta, sulec pa se drsti poleti; ribe se takrat, ko se drstijo, ne smejo loviti.« Sicer v Poljanski in Selški Sori bivajo še klen, mrene, ena bolj plemenitih vrst lipan, veliko je tudi naseljene ameriške postrvi, znane kot šarenke.

Petnajst kilometrov ribolovnih voda

Ribiška družina Žiri ima 15 kilometrov ribolovnih voda (del reke Sore) in kar 57 kilometrov gojitvenih voda, Sorinih pritokov. »Imamo svojo lastno ribogojnico, trenutno imamo že nasmukanih okrog 200.000 iker. Ko se izvalijo, jih damo v vodotoke, vanj jih vlagamo na podlagi ribiško-gojitvenega narčta, ki ga potrjuje Zavod za ribištvo. Najprej odlovimo tri leta stare ribe, jih vložimo v ribolovni vodotok, potem pa ikre naselimo v gojitvene vode. Ta cikel se obnavlja na tri leta.«

Problem sive čaplje in vidre

»Nekoč smo v sodelovanju z Lovsko zvezo šteli perjad. Ugotovili smo, da ena čaplja poje približno od tri- do petkrat več rib, kot jih ribiči ujamejo na letnem nivoju. Sušno obdobje in padec vodostaja pa zanjo pomenita samo boljši ulov.« Druga žival, ki ribičem prav tako dela sive lase, pa je vidra. Mahnič pove, da je eno leto celo obiskovala njihovo ribogojnico in jim pojedla tono rib, a gre za izmuzljivo žival, tako da je niso mogli ujeti. »Vidre plenijo po celotni Poljanski in Selški Sori. Drugje, kjer so večji vodotoki, pa je še hujši plenilec kormoran. Na srečo vsaj tega pri nas ni.« Sicer pa Mahnič pravi, da se borijo z mlini na veter. »Država nam z ribiško-gojitvenimi načrti predpisuje, kaj moramo početi, koliko rib vlagati, financiranja s strani države ni, pravzaprav je obratno: ribiči moramo plačevati koncesnino.«

Suše in poplave

»Na eni strani se pojavlja suša, na drugi pa strašna neurja in poplave, ki uničujejo brežine vodotokov. Na sanacijo le-teh ribiči nimamo vpliva. So pa to veliki posegi v okolje in katastrofa za vodni živelj, seveda pa razumemo, da za prebivalstvo nujno potrebna.« Protipoplavni nasipi, pravi Mahnič, uničujejo še tista drstišča, ki so. »Obsekajo se brežine, ni več skrivališč za ribe, ni več globokih tolmunov, po drugi strani pa voda dobi še večjo hitrost in moč in spet na drugem koncu uničuje brežine, poplavlja, to je 'neverending story' (nedokončana zgodba),« zaključi.