Koželjev Janez, 1864–1925

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. januar 2023 / 14:29  

Tunjiške zgodbe (21)

Po nekaj zelo uspešnih gospodarjih se rod Aleša (1821–1902) nikakor ni uspel postaviti na trdna tla. Aleš se dolgo ni uspel poročiti, dokler mu domači župnik pri 39 letih ni »zrihtal« dekleta, Urše Podgoršek iz Begunj. Z ženo sta imela še vseeno deset otrok. Štirje so umrli v najlepših letih. Tri hčere pa so odšle v mamino rojstno vas Begunje. Katarina se je poročila z Jožetom Ovsenikom, mizarjem. Johana se je poročila z Gašperinom v Begunjah št. 27, Jožefa pa je bila nekje v Begunjah za deklo. Doma pri Koželju naj bi gospodaril France, ki pa ga je rad pil in je bil zapravljivec. Tudi drugi sin Janez mu je bil podoben, čeprav bi rad prevzel kmetijo. Tako so domačijo prelagali eden drugemu. Nazadnje pa jo je dobila najmlajša izmed otrok, Lenka. Dva njihova strica pa sta bila zelo imenitna moža. Gregor je bil učitelj v Šentgotardu. Anton pa je bil duhovnik v Koprivi na Krasu. Brat Janez je bil zelo užaljen, ker ni dobil grunta. Večkrat se je napil in nato doma razgrajal. Ob eni od takih prilik ga domači nikakor niso mogli obvladati, da ne bi doma razbijal. Lenka sestra je tekla po pomoč k sosedu Žvabu. Žvabov oče je, čeprav nerad, šel mirit sosedovega Janeza. Nikakor ga niso mogli obvladati, da ne bi razgrajal in razbijal. Končno so ga le zvezali z vrvjo in porinili pod klop v hiši, da bi se tu streznil. Janez jim je zraven še grozil, da se jim bo maščeval, ko bo prišel njegov čas. Naslednje jutro, ko se je streznil, je molče odšel od doma. Odpeljal se je proti Bosni, delat v gozdove, med drvarje. Nikoli ni pisal domov in ni poslal naslova, kje živi. To izvemo tudi iz oporoke njegovega strica Antona, župnika, ki je zapisal, da mu v oporoki leta 1904 zapušča 25 goldinarjev oziroma 100 kron, prav tako kot vsem 13 otrokom brata Gregorja, ve le to, da baje živi nekje v Bosni.

Čez veliko let se je Janez izmučen vrnil domov z nahrbtnikom in sekiro na rami. Ko je tako hodil po stezi proti domu, je kot prvega zagledal Žvabovega očeta, ki je s konji oral svojo njivo v Lanišah. Janez je šel počasi proti njemu. Toda Žvab se je spomnil zadnjega dne pred leti, ko sta se zadnjič videla. V strahu pred Janezom in njegovo sekiro je konje pustil v zastavljeni brazdi. Pobegnil je v bližnji gozd. Na njivo se je vrnil šele, ko je Janez zavil čez brv potoka proti svoji domači hiši.

Janez je bolan in zgaran od težkega dela v Bosni doma kmalu umrl, leta 1925, star 61 let. Na Koželjevi domačiji pa je gospodarila Lenka s svojo sorodnico Polono do leta 1952, ko je sneg porušil njeno hišo. Lenka se ni nikoli poročila, otrokom pa je rada zaigrala na harmonij, ki ji ga je podaril njen stric župnik. Domačijo pa so prevzeli njeni sorodniki.