Poškodbe glave (2)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. januar 2023 / 17:33  

Pretekli petek smo v podlistku predstavili Društvo Vita za pomoč po nezgodni poškodbi glave. Vanj se je pred kratkim včlanila Jožica Markelj iz Bistrice pri Tržiču. Trenutek je življenje družine Markelj postavil na glavo.

Osmega maja bosta minili dve leti od nesreče hčerke Lane. »Za konec tedna sta s fantom odšla na izlet na Dunaj. Bila je navdušena rekreativna športnica. Veliko ur je preživela na kolesu in na kolesu se ji je zgodila tudi nesreča. S fantom sta se zapletla in z glavo je priletela v sprednji del avtomobila. Poškodbe so bile hude, najhujše prav glave,« pravi Jožica. Hud šok za vse bližnje, še posebno za njeno družino. Napovedi so bile slabe, a se niso vdali. Borijo se iz dneva v dan – za Lanin čim boljši napredek. Mama je spregovorila, kako poteka rehabilitacija, katerih morda na videz majhnih, v resnici pa zelo velikih korakov so se v tem času že veselili, in kaj takšna nesreča pomeni za bližnje, kako se z njo spoprijemajo ... Težko je, zelo težko. »Začela sem pisati dnevnik. To me je ohranjalo živo. Prišla sem domov, vzela v roke dnevnik, vanj pisala in se zjokala. To je bilo moje zdravilo. Jokam vedno manj. Jok mi ni več odrešitev. Samo da vidim njen nasmeh. Gledati je treba pozitivno, se truditi naprej in se veseliti, do kod je že prišla,« je ob našem obisku s solzami v očeh in s pogledom, usmerjenim v številne slike svoje hčerke, pojasnjevala Jožica.

Lana je bila takoj po nesreči prepeljana v bolnišnico na Dunaju, od koder so jo po desetih dneh premestili v UKC Ljubljana, od tam je šla na rehabilitacijo v URI Soča, sedaj pa je v najemniškem stanovanju na Bledu. »Prve napovedi so bile strašansko slabe. Ko danes s širšim pogledom, večjim razumevanjem in večjim znanjem gledam nazaj, zdravnike na neki način razumem. Kljub temu sem verjela v Lano, verjela, da bo napredovala, da nam bo uspevalo, še posebej, ker je mlada, stara 25 let, in v dobri kondiciji. Hitro nam je bilo jasno, da je pomembno, da čim prej začne rehabilitacijo v URI Soča. Naredili smo vse, da jo je prišel v bolnišnico pogledat dr. Klemen Grabljevec, ki je ocenil, da je primerna zanjo. Takrat je dihala že sama, ji je pa bilo treba odstraniti cevko, s katero se je prehranjevala. Naredili so ji PEG (perkutano endoskopsko gastrostomo) – hranilno cevko skozi kožo v želodec. Sredi julija 2021 je šla v URI Soča in tam ostala osem mesecev – do 11. marca lani. Dr. Grabljevcu in ekipi vse pohvale za to, kar so naredili zanjo,« je pojasnila.

Ob koncu rehabilitacije so skupaj iskali možnosti, kako naprej, kam naj gre Lana. »V Sloveniji sta samo dve ustanovi za osebe s takšno poškodbo, kar je katastrofa. Ena je v Stari Gori, druga v Dornavi pri Ptuju – in obe sta bili polno zasedeni. Danes lahko rečem, da k sreči, da je bilo tako. Po naključju sem dobila informacijo, da obstaja možnost osebne asistence. Odprl se mi je čisto nov svet. Z Laninim očetom sva začela razmišljati, da bi zanjo najeli stanovanje, saj moje invalidu ni prilagojeno in je premajhno. Najeli smo ga na Bledu v varovanem naselju. Tam živi skupaj s štirimi čudovitimi osebnimi asistenti, ki smo jih najeli preko Zavoda Žan iz Radovljice. So ljudje z empatijo, ki dajo vse za napredek Lane. Z rehabilitacije v URI Soča smo jo pripeljali v počivalniku, imela je povešeno glavo, iz ust ji je tekla slina. To je bila naša Lana. V tem času je dobila izraz na obrazu, novo moč, novo energijo, asistenti so z njo ves čas v interakciji. Dodatno smo najeli tri terapevte, ki delajo z njo. Logopedinja jo obiskuje enkrat tedensko, fizioterapevtka trikrat tedensko, dvakrat tedensko pa delovna terapevtka. Vsak dan ima obravnave, ob sobotah še masažo za sprostitev, ki jo prav tako potrebuje. Napredovala je do te mere, da se ob opori postavi na noge, začela je govoriti, bere, sporazumevamo pa se še vedno s komunikatorjem. Kako sem srečna, da smo prišli do tukaj. Cenim vsak korak, ki ga naredi. Kako veliki in koliko jih še bo, seveda nihče ne more napovedati,« z olajšanjem pove Jožica.

(Se nadaljuje)