Na Pasji ravni, 31. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 19. januar 2023 / 11:46  

Saj je to verjetno v raznih jezikih podobno ali enako. Zato sem orožje vselej, kadar je bilo pripravljeno za strel, imel postavljeno na R. Zjutraj smo se ustavili v vasi, kjer je bila skoro polovica hiš praznih. Moški so šli v postojanko Črni vrh, ženskam pa so potem partizani pobrali vse, s čimer naj bi preživljale sebe in otroke. Spričo tega jim ni kazalo nič drugega, kot pomagati si v zavetje tiste postojanke ali k sorodnikom kam v dolino, če so imeli to možnost. Čez globoko grapo smo videli, da so belogardisti spremljali iz neke hiše ženo z nekaj otroki. Zraven so gnali kravo in telička. Domačini so nam povedali, da bo tam odslej spet ena hiša ostala prazna … »Ta krava bo pa naša!« je rekel komandir. Poklical je mene in moja pomočnika. Sledila so kratka navodila, kako naj bi prestregli tisto skupino, »likvidirali« oboroženo spremstvo, kravo in teleta pa pripeljali pred naš kotel. Naročilo smo vzeli še kako zares. Vse je bilo pač podrejeno tistemu zadnjemu cilju, dišečemu mesu in juhi. Nismo iskali poti, pač pa smo jo ubrali kar naravnost po polju in hosti. Ko smo vsi utrujeni in premočeni od jesenske megle hodili že dolgo, pa nam še nič obetavnega ni kazalo, je tisto začetno navdušenje v nas začelo kopneti. Ko je kraj pokrila megla, kmalu nismo vedeli, v katero smer naj gremo. Tako smo nekaj časa tavali sem in tja. Bi se najraje kar vrnili, pa niti nismo vedeli za pravo smer. Sam sem hodil prvi. Bren mi je visel preko ramena in kazalec desne roke je slonel na petelinu. Zlovešča cev je bila usmerjena naprej. Vidljivost je bila samo nekaj metrov in zato vsako premikanje zelo tvegano. Vendar tam nismo smeli ostati. Namenili smo se v rahlo vzpetino. Morda bo na vrhu bolje in bomo vsaj spoznali, kje smo. Čez nekaj časa se je megla za trenutek razkadila. V tem sem pred seboj čisto v bližini zagledal psa volčjaka. Kajpak sem takoj vedel, da pes tukaj ni sam. Skril sem se za grm in opazoval. Na grebenu, morda 30 ali 40 metrov daleč, sem opazil gručo vojakov. Kaj sedaj? Zavedel sem se, da me je rešil pes. Samo še nekaj minut in v megli bi bil sicer sam in moja pomočnika prišla prav pred puškine cevi. Tako pa – vojna je in z njo eno samo surovo in nerazumljivo vprašanje: kdo bo koga? Po tej neusmiljeni vojni logiki mi je življenje že tolikokrat viselo na nitki … Danes pa je moja ura! Legel sem, a sem bil za tisti cilj prenizko. Moral sem plezati više in bliže. Pomočnika sta zaostala. Končno sem lahko nameril. Stisnil sem kopito, še enkrat pogledal na menjalo, bilo je postavljeno na R in – sprožil. »Bum,« je bilo slišati, pa konec. Samo toliko, da sem se izdal. Potem je oživel tisti greben po vsej svoji dolžini. Bilo je streljanja kot na najhujši fronti. Jaz pač nisem imel kaj menjati in čakati. Samo nazaj, proč od tukaj! Kdo bi verjel, da človek v takem primeru tako teče. Nobenih ovir na poti ne čuti. Orožje kot da je brez teže. Pogleda nazaj ni, postanka tudi ne. Tedaj sem pač spoznal, da je bilo tisto menjalo postavljeno narobe in da tisti vgravirani črki pomenita prav nasprotno. Če bi bilo menjalo tedaj postavljeno pravilno, bi bil potek teh zadnjih minut gotovo povsem drugačen. Minevajo leta od tistega dne, ki se mi večkrat vrača v spomin. In po razmišljanju o tistih burnih dogodkih v meni vedno znova vstane spoznanje: kljub človeški zlobi Bog vodi naša pota! Mar ni tedaj mojega in še dveh življenj rešil s tistim psom in ali ni rešil kopice življenj na tistem grebenu s tem, da sem imel jaz menjalo postavljeno narobe? Niti jaz niti oni na grebenu pri tem nimamo niti najmanjše zasluge!

V Martinj Vrhu

Naša četa se je nastanila na kmetiji, stoječi na samem. Borci smo uživali prepotreben počitek, tudi v kotlu se je pripravljalo nekaj boljšega. Tedaj pa je od nekod privršala bomba iz minometa ter se razletela na dvorišču. K sreči ni bilo ne mrtvih in ne ranjenih. Sledilo je strojnično obstreljevanje tiste domačije. Mi smo po svojih močeh vračali. Ko so odgovorni po krajši borbi uvideli, da se dalje upirati ne kaže, so ukazali umik. Iz kotla so pobrali napol kuhano meso, ki so ga nekateri kar jedli, nekateri pa ga dali v nahrbtnik; morda ga bo mogoče pozneje kje skuhati do kraja. Meni in pomočnikoma so ukazali zadrževati Nemce, dokler se vsi naši ne umaknejo na varno. Bren sem postavil na hišno okno. Veliko Nemcev je rinilo po senožeti proti hiši. Bren jih je vedno znova prisilil v kritje in tudi v beg.