Iskanje idealne ženske

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 18. januar 2023 / 18:22  

Včasih me kdo s svojo zgodbo tudi nasmeji in eden teh je bil Dejan. Ima dar, da lahko tudi o tragičnih trenutkih spregovori na humoren način.

Z ženo sta začela graditi hišo, preden sta se poročila. Njegov oče jima je odstopil parcelo, ki je bila naslonjena na kar strm breg, z avtom so lahko dostopali le najbolj izkušeni in drzni šoferji.

»Koliko dela sva imela s prelaganjem peska, opeke, železa in drugega gradbenega materiala,« pripoveduje Dejan. »Tovornjak je material razložil spodaj, pod bregom, za domačim kozolcem, potem pa smo ga s samokolnico ali z doma narejeno žičnico prevažali na parcelo. Morda je zato potekalo delo bolj počasi, a midva sva uživala, čeprav več let zapored nisva šla niti na dopust. Najlepše je bilo, ko sva se vselila. 'Zdaj je pa čas za ohcet!' mi je rekla Meta. Svatje, ki so bili pri nama prvič, so se čudili, zakaj sva na tako nemogočem kraju postavila hišo. A ko sva nejevernežem povedala, da imava sonce od jutra do večera, so priznali, da sva z odločitvijo res zadela na loteriji.

Potem so se rodili trije sinovi. Eden za drugim. Bila sva presrečna. O tistem obdobju bi lahko napisala knjigo! V njej bi bilo sicer bolj malo besed, bila bi le fotografija naše nasmejane družine, ki bi povedala vse.

Okoli hiše sva imela precej zemlje, pridelovala sva zelenjavo, v bregu so se pasle koze, v ograjenem prostoru pa precej kokoši. Ljudje iz bližnjega mesta so prihajali po to in ono. Izkupiček od popoldanskega kmetovanja smo po navadi uporabili za dopust, za zimsko smučanje in za poletno namakanje v Jadranskem morju. Oba sva bila tudi pevca, pela sva na koru ter pri različnih drugih pevsko-folklornih skupinah.

Potem pa se je zgodil tisti grozljivi petek, ki je uničil vse, kar sva zgradila. Mene pa je ta dan spravil na kolena. Že kmalu po kosilu se je pripeljala po jajca gospa, ki pa avta ni pustila za kozolcem, ampak ga je parkirala pred hišo. Ko je izstopila, sem ji od daleč zaklical, naj zategne ročno, za vsak primer. A je bilo že prepozno. Avto je začel drseti po klancu navzdol. Pod njim, malo stran od kozolca, kjer smo imeli stajo za koze, pa je žena čez plot kramljala z eno od sosed. Obe sta bili s hrbtom obrnjeni stran od drvečega avtomobila. Zgodilo se je v trenutku, v nekaj sekundah. Avto je z vso močjo zadel v ženo. Ob padcu je udarila z glavo ob skalo, ki je bila tam, ob ograji, zaradi lepšega. Ni takoj umrla. To se je zgodilo šele v bolnišnici čez pet dni. Trenutkov, ki so sledili, se nerad spominjam. Bilo je strašno hudo. Gospa, ki je bila posredno kriva za ženino smrt, je doživela živčni zlom, od takrat naprej ni bila nikoli več zdrava. Umrla je v času prvega vala covida, smrti se ni branila, celo želela si jo je. Strašni dogodek jo je preganjal in ji ni dal normalno živeti.

Ob nesreči sem imel dobrih štirideset let, bil sem prepričan, da sem najsrečnejši človek na svetu. Ženina smrt je zelo prizadela moje starše, njenih niti ne, saj niso bili v najboljših odnosih zaradi neke dediščine. Z menoj in z najinimi sinovi so pretrgali vse stike. A takšno je življenje, kaj morem!

Potem sem seveda postal samohranilec. Veliko mi je pomagala tudi mama. Ko se danes oziram nazaj, se mi zdi, da sem sinove dobro vzgojil. Odrasli so v poštene in delavne moške, zelo sem ponosen nanje. Imam že sedem vnukov, ki so moja sreča in velika ljubezen. Starejši sin, ki si je uredil gnezdo pri mojih starših, mi je tudi v veliko oporo. Ne vem, kaj bi brez njega, res ne.

Ko so odrasli, zaključili šolanje, si našli partnerice, sem v hiši, ki je nekoč vrvela od njihovega smeha in vragolij, ostal sam. Ne rečem, srce me je zaradi izgube žene še bolelo, a čas je zacelil najbolj bridke spomine.

Kaj pa, če bi si našel eno, ki mi bo delala družbo, sem začel razmišljati, ko sem praznoval šestdeseti rojstni dan. Na pomoč mi je priskočil najmlajši sin, mi odprl profil na Facebooku, me naučil osnovnih korakov, da sem se sploh znašel na njem, ter rekel: 'Oče, zdaj pa akcija!' Moram odkrito povedati, da je bilo zabavno. Marsikateri večer sem zaspal ob računalniku, zgodilo se je tudi, da sem si s kakšno dopisoval tudi pol noči. Žal pa so vse, brez izjeme, z menoj prekinile stike, ko sem jim povedal, kakšno žensko iščem. Želel sem namreč, da bi našel takšno, ki bi bila zelo srčna oseba, a hkrati ne tudi sitna kot muha. Želel sem, da bi znala kuhati in tudi parkirati avto. Večina žensk, ki so kdaj prišle na obisk, so parkirale sredi dvorišča pred kozolcem, vseeno jim je bilo, ali bodo drugi (sosedje) lahko peljali mimo ali ne. Vmes je bilo nekaj visoko izobraženih, s katerimi sem se lepo razumel, dokler jim nisem povedal, da imam 'samo' srednjo šolo. Spet druge bi iz moje popoldanske kmečke dejavnosti naredile biznis, tretje bi sinovom prepovedale, da prihajajo domov. Ena je celo menila, da sem predebel, kar sploh ni res. Iskanje prave je bilo garaško delo, zato sem obupal.

Profil na Facebooku sem zaprl, včasih grem na izlet z upokojenci, pazim na vnuke in veliko berem. Po upokojitvi sem začel kupovati knjige, imam jih že več kot pet tisoč. Idealne ženske pa očitno ne bom več našel. Ena, ki sem jo imel, je bila dovolj!«

Da pa bi imel od najinega kramljanja vsaj malo koristi, sem mu pustila telefonsko številko nekega drugega vdovca z zelo podobno zgodbo. »Morda pa bova v pogovoru našla kakšno pametno rešitev,« mi je šegavo, a z nasmehom rekel ob slovesu.