Stari Havtež

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. januar 2023 / 18:07  

Tunjiške zgodbe (20)

Havtežov oče iz Sidraža je bil prav poseben človek. Vse, kar je bilo iz lesa, je znal narediti. Izdeloval je vse kmečko orodje, tudi vozove za dom in za vse sosede. Tudi lesene cevi za vaški vodovod je izvrtaval iz tankih dolgih mladih smrečic, ki so jih uporabili za dovod vode, tistih nekaj hiš v vasi. Za svoj pogreb si je pozimi izdelal lično krsto, »trugo« iz macesnovih desk, ki jo je imel postavljeno v veži pod stopnicami, tako, da jo je lahko videl vsak, ki je prišel k hiši. Ker pa ga je s smrtjo večkrat prehitel kateri izmed sosedov, jo je moral oddati, saj je drugje niso mogli dobiti. Zase pa je kmalu naredil novo, še boljšo od prejšnje. Oče je moral skrbeti tudi za šest vnukov, otrok svojega sina, ki je moral na bojišče v prvi svetovni vojni v Galicijo. Čeprav so na Dunaju na vlak, ki je fante in može peljal tja gor na vzhod, pripeli trak z velikimi črkami napis: »Ein šus, ein Rus« se to ni izšlo čisto po cesarjevih načrtih. V močvirju Galicije jih je mnogo končalo, med drugimi tudi mladi Havtež. Oče, stari Havtež, pa je bil tudi zelo znan kot dober vaški klavec. V vasi in tudi daleč naokoli je poklal vse vzrejene prašiče in jih podelal v klobase. Nekoč so ga poklicali gori pod Krvavec v Vašek, da bi jim zaklal prav posebno veliko in debelo svinjo. Zelo zgodaj zjutraj še v temi je odšel na to delo. Seveda so takoj, ko je svinja storila svojo smrt, držači in mesar popili po glažek domačega žganja. Večkrat so to še ponovili, ko so bile narejene klobase in ko so razsekali meso. Dela je bilo za kratek zimski dan kar veliko. Za likof pozno zvečer so to pitje še izdatno ponovili. Za lon je gospodarica dala v mesarski cekar kar nekaj klobas, tako mesenih kot tudi nekaj tistih kašnatih, povrhu pa še en kos mesa. To je bilo namenjeno za kar številno Havtežovo družino, posebno še za tistih šest osirotelih otrok. Pozno zvečer se je v popolni temi oče odpravil proti domu. Pot ga je vodila navzdol mimo cerkvice sv. Lenarta, kjer je, kot so ljudje govorili, ponoči rado strašilo. Oče, malo okajen, si je mislil ravno pri cerkvici: če tukaj res straši, pa naj še mene nocoj. V tistem trenutku pa sta se proti njemu trdo pripasla dva ogromna bika. Očeta je tako prevzel strah, da je komaj med bikoma stekel po bregu navzdol proti Dolinškovi hiši. Mesarski cekar je imel nataknjen na sekiri mesarici in čez rame. Ko je v velikem strahu tekel po bregu navzdol, so mu noži in klobase poskakali iz cekarja. Pri Dolinšku je menda planil v vežo kar pri zaprtih vratih. Kar nekaj časa je trajalo, da si je upal pot nadaljevati proti domu. Naslednji dan je moral klanje pri sosedu odpovedati, saj ni imel nobenih nožev, ker jih je prejšnji večer vse pogubil pod cerkvico sv. Lenarta.

Havtežovi otroci pa so celo dopoldne po bregu nad Dolinškovo hišo iskali nože in tudi klobase, ki jih je oče prejšnji večer pogubil. Od tedaj dalje se stari Havtež ni nikoli več posmehoval, če so se v družbi pogovarjali o strahovih, kar pa je preje menda rad počel.