Še en bleščeč kamen v mozaiku

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Editors Choice / ponedeljek, 9. januar 2023 / 15:24  

Vsestranska gledališka igralka Manca Ogorevc z Bleda, ki že več kot dvajset let ustvarja v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, je lani na največjem festivalu monodrame na svetu prejela prvo nagrado za vlogo v predstavi Večni otrok. Z njo smo se pogovarjali o njenih igralskih začetkih, aktualnih vlogah, vožnji od Bleda do Celja ...

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo ni bila vaša prvotna izbira.

Z odločitvijo, da grem študirat igro, sem odlašala še dve leti po končani Gimnaziji Jesenice. V tem času sem študirala na FDV sociologijo, analitsko-teoretsko smer. Pustila sem si čas, da želja v meni dozori do te mere, da bom suvereno in morda že bolj zrelo pristopila k študiju na AGRFT. Tako sem, nekaj tudi z igralskim materialom iz predstav, ki sem jih igrala še kot gimnazijka v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah, uspešno v prvem poskusu opravila sprejemni izpit in se vpisala v prvi letnik dramske igre. Hkrati mi je matična fakulteta FDV dovolila vpis v tretji letnik sociologije. Oba študija sem uspešno zaključila.

Prihajate z Bohinjske Bele, živeli ste v Radovljici, sedaj na Bledu. Kako je Gorenjka našla »svoj oder« v Celju?

Z Bohinjske Bele izhaja družina moje mame in zgodnja leta otroštva sem preživela v tej idilični vasi v hiši svojih starih staršev. In tja sem se vedno rada vračala. Po očetovi strani sem Štajerka iz Pišec in tudi te imam v zelo lepem spominu. Tudi moje gledališko ustvarjanje me veže na Štajersko, na Savinjsko dolino, ki mi je v več kot dvajsetih letih prirasla k srcu. V SLG Celje sem bila povabljena že v času študija, takoj po njem so mi ponudili redno službo in lepe igralske priložnosti, kar sem z veseljem sprejela. A na Gorenjsko sem najbolj navezana. Na Bledu živim in imam družino, moža Luka, sinove Maksa, Leva in Oskarja. Med Bledom in Celjem pa je kar dolga, 120-kilometrska pot. Navadila sem se, da dobro uro vožnje v eno smer izkoristim za poslušanje glasbe, ponavljanje teksta, razmišljam o vlogi, vzamem si čas samo zase. Seveda se voženj naveličam, predvsem tedaj, ko je zelo naporno, po navadi ravno pred premiero. Tudi ko je gneča na cesti in me je strah, da bom zamudila predstavo ali vajo. K sreči mi, ker je urnik v gledališču vedno drugačen, na pot ni treba čisto vsak dan.

V SLG Celje ustvarjate že več kot dvajset let. Koliko vlog ste že odigrali?

V teh letih sem na odru celjskega gledališča odigrala vsaj petdeset vlog. Za vlogo Mojce Pokrajculje sem leta 1998 dobila nagrado zlata paličica za mlado igralko, za vlogo podjetne Maričke v predstavi Na kmetih pa leta 2004 nagrado žlahtna komedijantka. Poleg njiju se rada spominjam še Stelle iz Williamsovega Tramvaja Poželenje, Marije Antonove iz Gogoljevega Revizorja, Velme Kelly iz muzikala Chicago, Shakespearove Kreside, Dore iz Seksualnih nevroz naših staršev, Starke iz Ionescovih Stolov. V zadnjem obdobju pa Bee iz Naših skrivnosti, Anne iz Zellerjevega Očeta, Karin iz Gorazdovega vozla in seveda Maye iz Večnega otroka, na katero sem po vseh priznanjih in nagradah, ki jih je dobila, in po vanjo vloženem delu in trudu zagotovo najbolj ponosna. Mislim, da mi najbolj ustrezajo in so mi največji izziv karakterni, večplastni, kompleksni dramski liki, ki jih najdemo v klasični in sodobni dramatiki. Ob gradnji takega lika najbolj pridejo do izraza moj odnos do sveta in življenja, moja disciplina in hkrati svoboda, moja težnja k perfekciji in seveda mnoge odrske in življenjske izkušnje. Velikokrat sem igrala tudi v otroških in mladinskih predstavah. Od leta 2007, torej 15 let, igramo otroško predstavo Maček Muri, v kateri sem muca Maca.

Predstava Večni otrok dramatičarke Nave Semel v režiji Yonatana Esterkina in z vami v glavni vlogi je na največjem mednarodnem festivalu monodrame na svetu Unite Solo v New Yorku prejela nagrado za najboljšo mednarodno predstavo.

Večni otrok je predstava, ki govori o materi, ki ima otroka z Downovim sindromom in noč pred jutrom, ko bo šel prvič v šolo, torej v kruti zunanji svet, zaradi skrbi za sina ne more spati. Spominja se njegovega rojstva in kako so ji zdravniki ter ljubeči mož povedali, da je prizadet, kako je to dejstvo počasi sprejela in jo je, kot pravi sama, oblikovalo v celega človeka. Pripoveduje o tem, kako sta sina sprejeli družina in družba. Tako to ni več samo zgodba o njej in sinu, ampak zgodba o ljudeh, ki imajo bodisi težave s sprejemanjem drugačnosti ali pa, nasprotno, v njej vidijo možnost za kvalitetne medsebojne odnose in obenem možnost, da v življenju živijo tisto, kar je res smiselno in pomembno. Da nista v ospredju samo tekmovalnost in brezhibni, egoistični posameznik, ki ga vzpostavlja oziroma celo zahteva kapitalistična, potrošniška družba. Da sprejemamo sebe take, kot smo, in druge take, kot so. Da tako gradimo tolerantno, humano in zdravo družbo. Drugačni nas lahko spremenijo na bolje in nam pomagajo poiskati v nas samih pravo bistvo našega obstoja. A to jim je treba omogočiti. Z veliko ljubezni in razumevanja. Ne nazadnje se Maya preizprašuje tudi o lastni drugačnosti. In vse to in še več nam sporoča ta predstava, ki je po prelepih odzivih občinstva v New Yorku v gledališču Theatre Row na 42. ulici prepričala tudi žirijo. Vsekakor gre zasluga režiji, odličnemu tekstu, animacijam, ki so del predstave in v gledalčevi domišljiji pričarajo glavnega junaka, Yotama, fantka z Downovim sindromom. Pa tudi moji igri, ki je neposredna in sploh noče biti več igra, ampak življenje samo. Tako kot v resnici je. Včasih zelo kruto, a hkrati tudi neskončno lepo. Zame osebno je bila nagrada velik ali celo največji možen uspeh. Zaokrožuje mojih 25 let dela v gledališču in mi daje veliko zadovoljstvo. Je plod mojega trdega dela, verjetno tudi malček talenta, predvsem pa iskrene ljubezni do igre in gledališča in zavedanja, kakšno moč sporočanja ima igralski poklic in je zato tudi velik privilegij. Velik uspeh te predstave potrjuje, da je slovensko gledališče na zelo visoki ravni, kar vedno znova dokazuje z izjemnimi predstavami po vseh slovenskih gledališčih in uspeh v New Yorku je samo še en bleščeč kamen, ki zvišuje vrednost tega mozaika.

Kakšni so odzivi gledalcev?

Septembra leta 2019 je bila premiera Večnega otroka najprej v angleškem jeziku, čez teden dni pa še v slovenskem. Potem sem jo igrala za naše abonente na malem odru celjskega gledališča in bila je izjemno lepo sprejeta. Najlepšo kritiko sem dobila ravno od mamic, ki imajo otroke s posebnimi potrebami. Povedale so, da bodo ob gledanju te predstave tudi drugi razumeli in začutili, kako se one počutijo. Decembra 2019 smo odšli z njo v Sankt Peterburg, kjer smo bili že leto prej s predstavo Oče, tako da sem gledališče Dom Aktora na Nevskem prospektu in mesto Peterburg že dobro poznala. Odziv občinstva je bil že med samo predstavo, ki sem jo igrala v slovenščini z nadnapisi v ruščini, prekrasen. Očitno sem prepričala tudi žirijo festivala. Leta 2020, v času pandemije, je bila predstava virtualno na festivalu On Ona Oni v Jekaterinburgu v Rusiji, letos marca pa na 29. festivalu Women's Theatre v Los Angelesu.

Posebnost predstave je tudi ta, da je oblikovana v slovenskem in angleškem jeziku.

Priprava v obeh jezikih je od mene zahtevala veliko mero discipline in učenja. Ob prihodu režiserja na prvo vajo sem že znala večino angleškega teksta na pamet, za kar sem porabila štiri mesece učenja ob tekočem delu v službi, torej igranju predstav, in seveda delu doma. Ampak to mi je omogočilo, da sem se lahko na vajah posvetila vživljanju v čustveni svet lika, da sem ga začela živeti v angleškem jeziku in da sem hkrati dobivala dobro psihofizično kondicijo, ki sem jo potrebovala za dobro uro igranja na odru. Vsekakor pa mi je lastna izkušnja, sem mati treh otrok, pri tem delu najbolj pomagala. Ker je režiser Izraelec, sem tudi njegove napotke dobivala v angleščini. Pri preskoku nazaj na materni jezik nisem imela večjih težav, morda samo to, da mi je zmanjkalo časa za učenje in sem si včasih kar sproti na odru prevedla tekst v slovenščino. (smeh)

Monodrama zahteva od igralca še več udejstvovanja, da kot en sam nastopajoči prepriča občinstvo.

Monodrama je velik izziv in zanjo potrebuješ veliko igralske kondicije in koncentracije. Zgoditi se mora magičnost, ki pritegne gledalca. Večni otrok je pravzaprav notranji dialog mame Maye, to pa vsi dobro poznamo, saj smo v življenju nenehno v dialogu s samim sabo. Najprej sem postavila temelje za lik mame, ki se kot rdeča nit vije skozi celo zgodbo. Poleg nje pa imam priložnost pokazati svoje obrtniške igralske veščine ob interpretaciji drugih oseb, ki v zgodbi nastopajo. S tem materialom se igraš sam, sam si v prostoru in času, sam doziraš ritem in tempo, sam moraš imeti dovolj energije, brez podpore soigralcev. Imaš pa veliko podporo občinstva in – poudarjam – tehnične ekipe, ki je s tabo ves čas med predstavo in je bila z mano v času priprav in vaj. Ponovno se je izkazalo, da je gledališče vendarle timsko delo, kar je še ena njegova dobra plat.

V katerih predstavah vas lahko trenutno spremljamo?

Trenutno igram, zelo se ob tem zabavam, moško vlogo, vlogo Willa v mladinski predstavi Robin Hood, pa muco Maco v Mačku Muriju. Še bom igrala Večnega otroka. To sezono bomo ponovno igrali Gorazdov vozel, Laž in Očeta.