Trikrat v Kropi, 29. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 4. januar 2023 / 14:48  

Samo nekaj dni pozneje sem bil s svojima pomočnikoma na straži ob poti, ki v Kropo vodi iz Poljšice. Dan se je nagibal in v gozdu so sence že ustvarjale prvi mrak. To je čas, ko vstajajo tisti, ki se bojijo in ogibajo sonca in luči. Prav zato sem še posebno pazil, če bi se na tisti poti kaj premaknilo. Nenadoma sta se izza drevja pokazali dve postavi. Z brenom, pripravljenim na strel, sem ju spremljal in čakal … Komaj sem mogel verjeti svojim očem, ko sem v prihajajočih spoznal dva nemška oficirja. Neprestano sem ju imel na muhi in že sem hotel sprožiti rafal, ko sem si v hipu premislil. Ne da bi ju spustil iz cilja, je v tišino zasekal moj gromki: »Stoj!« Obstala sta kot prikovana. Na moje vprašanje, kdo je, se je oglasil odredni komandant Blaž. Takoj sem ga spoznal, z njim pa je bil še odredni komisar Sašo. Sprva sta hotela biti celo huda name, ker da sem ju tako prestrašil. Ko pa sem jima povedal, kako malo je manjkalo …, sta se zavedela svoje nepremišljenosti in v tem ju je šele prevzel pravi strah. Nikoli nisem izvedel, kakšna so bila tedaj njuna pota, vem pa, da toliko tvegala nista nikoli več. Tretjič smo se v Kropi ustavili v praznem župnišču. Trudni, lačni, prezebli. Počitka pa še vedno ni bilo. Samo dva ali trije so ostali, vsi drugi smo morali znova na pot. Nekdo od domačinov nas je vodil v smeri proti Podnartu. Ne vem, kako se je imenovala vas, kjer so nam obljubili okrepčilo. Sredi noči je naš mesar Miha pri nekem kmetu zaklal prašiča. (Takrat smo to znali napraviti tako, da ta ni nič cvilil.) Hitro ga je odrl in razrezal na primerne kose. Glava, koža, parklji in drobovina je ostalo kmetu, drugo smo trpali v naše nahrbtnike. Nekje smo na podoben način dobili še celo vrečo krompirja. Čutil sem, da ne delamo čisto prav, morda je tako mislil tudi še kdo drug. To pa je tedaj bila edina pot, da smo preživeli. Če se je tako na redke čase ponudila malo bolje obložena miza, je pač bilo malo za nazaj in malo za naprej … Ko smo se tako obloženi vrnili v kroparsko župnišče, nas je tam čakala dobro zakurjena kuhinja. V tem ko smo se drugi sušili in greli, so nam kuharji pripravili pravo gostijo. Čeprav je bilo samo meso in krompir, smo bili vsi presrečni. Žal pa kar vsi od kraja nismo poznali prave mere. Želodci, le bolj pajčevin vajeni, takega obilja niso mogli prenesti brez škode. Marsikomu se je kar večkrat zapored nekam mudilo, potem pa je odleglo … Naša skupina ni bila velika, zato je od vsega še precej ostalo. Naj tisto naložimo in odnesemo v bataljon – so nam odredili. Mnogim to ni bilo po volji. Le jedli so še in še, nosili pa naj bi – zanje seveda – drugi. To videč sem se odločil. Čeprav sem nosil težki bren, sem naložil v nahrbtnik še velik kos špeha. Pa ne za tiste, ki sami niso hoteli ničesar nositi. Ustavili smo se v Lajšah. Pri hiši, kjer smo se večkrat zadrževali, sem prosil gospodinjo, da je tisti špeh obesila v dimnik. Naj bi tam počakal za še težje dni. Potem sem nekajkrat težko čakal, da nas je pot spet vodila tam mimo …

Zmaga za visoko ceno

S svojo trojko sem se pravkar vrnil s patrulje v Žetini nazaj v Martinj Vrh, kjer se je zadrževal naš odred. Sedel sem v prostrani kmečki sobi in čistil svoj bren. Sicer ga v zadnjih dneh nisem uporabljal za ognjeno točo, le vlago na njem je bilo treba osušiti in vse gibljive dele namazati z oljem. Drugače se lahko zgodi, da odpove tedaj, ko mi je najbolj potreben. V tem je eden od pomočnikov prinesel za vso trojko skromen, pa za tisti čas še kako slasten zajtrk. Koruzni močnik in nanj nalito mleko. Brž smo pojedli in se nato predali prijetni toploti, ki je puhtela od zakurjene peči. To lepo razpoloženje pa je kmalu pokvaril kurir, ki je povedal, da iz Železnikov prihajajo Nemci. Hitro smo pobrali vsak svoje orožje in zapustili hišo. Zunaj smo zagazili v visok sneg. V varstvu gozda sem s svojo skupino krenil na višino, od koder naj bi obvladal čistino pod vasjo, obenem pa se zavaroval pred presenečenjem iz Rovta ali iz Žetine. Našel sem zase in za oba pomočnika prav idealen prostor. Ni bilo treba dolgo čakati, že je iz spodnje hoste na čistino zakoračila dolga kolona nemških vojakov. Bili so še dokaj oddaljeni. Ko sem jih opazoval, sem se zelo čudil njihovemu nesmiselnemu gibanju. Hodili so namreč tesno drug za drugim, po ozki gazi prav proti nam. Precej daleč na naši levi sta iz iste smeri prihajali še dve podobni koloni.