Srce mu bije na levi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. januar 2023 / 09:25  

Ali kot je Miha Naglič v eni izmed svojih knjig k verzu Kosovelovih Integralov Moj duh je rdeč pripisal: »Moj tudi, ima pa črne pike.« Z Miho ne piševa le v isti časopis, sva dolgoletna prijatelja in intervju je hkrati debata o državnem odlikovanju, o tem, zakaj je ostal v Žireh, o njegovem pogledu na svet, novi knjigi, ki je tik pred izidom, in še čem. In prijatelji se seveda tikamo.

Moj prvi intervju s teboj ob tvoji petdesetletnici, ko si izdal knjigo Kultivirati svoj rovt: med rovtarstvom in svetovljanstvom, ima že dolgo brado. Ampak ko si ogledujem fotografije izpred dvajsetih let in tu pred mano današnjega Miho, opažam moža z enako lepo urejeno brado in brez posebno vidnega dodatka v letih … Mar za pravega moškega še velja, da mora imeti brado ali vsaj brke, mislim v iniciacijskem smislu?

Ne vem, če v teh časih to še velja za moški ponos, bi rekel, da bolj med talibani. Jaz imam brado že dolgo, vse od študentskih let. Brez nje sem bil samo med služenjem vojaškega roka.

Najbrž sam sebe ne bi spoznal brez nje?

Čisto brez brade res ne bi bil rad. Včasih si jo celo pustim rasti malo dlje, a si jo vendarle dokaj redno postrižem. Moram pa priznati, da nikoli nisem kaj posebno razmišljal o tem, zakaj sem se odločil za brado.

Spomnim se, ko sem pred letom 1970 hodil na Gimnazijo Poljane v Ljubljani in je bil ravnatelj svetovljanski profesor Franček Bohanec, za pomočnico pa je imel Elo Vidic, precej »šarf« žensko ... Ta se je vseskozi jezila na dekleta, ki so se takrat že ličila, na nas fante pa, če smo bili malo bolj zaraščeni.

… in z dolgimi lasmi? Te dolgolasje ni zamikalo v burnih časih študentskih protestov v Parizu, ob njihovem odmevu v Jugoslaviji in tri leta kasneje ob zasedbi Filozofske fakultete?

Dolgih las nisem imel. Pa bi jih, a sem jih imel premalo.

Preskočiva pol stoletja in se dotakniva medalje za zasluge, ki si jo v začetku novembra prejel od zdaj že nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja. Saj res, kako pa je medalja videti?

(Prinese jo in si jo skupaj ogledujeva.) Lahko si jo pripneš na prsi in jo nosiš, kot jih nosijo oficirji.

Zanimiva, moderno oblikovana, morda celo nekoliko abstraktna.

Drži. Za zdaj jo imam še tu, pri roki, če kdo povpraša po njej, da jo pokažem. Tu je še diploma s krajšo obrazložitvijo, v kateri je nekdo kar dobro povzel več kot deset strani, ki so jih napisali predlagatelji. In še uradne fotografije.

Ne dvomim, da si bil vesel vabila na podelitev ...

O odlikovanju me je obvestila vodja predsednikovega kabineta Alja Brglez in hkrati naročila, naj javim, katerih dvajset ljudi bom povabil na podelitev. Ob svojcih so bili to med drugim še predlagatelji Zdravko Mlinar, Spomenka Hribar, Viktor Žakelj, Lojze Demšar in še nekateri moji sopotniki. V ta izbor sem vključil tudi svojega starega prijatelja režiserja Andreja Mlakarja. On nima ravno pozitivnega odnosa do tovrstnih nagrajevanj, pa mi je pojasnil, kaj so včasih rekli, da je značilno za medalje: »Kugle in medalje dostikrat zgrešijo tiste, ki bi si jih najbolj zaslužili«. (smeh) A meni je rekel, da sem si jo zaslužil, pa tudi na podelitev je prišel.

O čem si razmišljal, ko si pred zbranimi v predsedniški palači stopal ponjo?

Nekaj dni prej sem sicer bil na trnih, ampak pri meni je vedno tako, ko se stvar začne, vsa trema izpuhti. Prejemnikom medalj nam je bilo priporočeno, da pripravimo krajše nagovore. Tako sem si predhodno skiciral zahvalo, v kateri sem med drugim povedal, da je bil moj oče partizan in povojni funkcionar, da je imel polno škatlo raznih odlikovanj. Otroci smo se z njimi igrali in jih v glavnem tudi uničili. Se je tudi jezil zato in je nekaj časa celo mislil, da bi prosil za kopije. Ob njegovi smrti, ko je bil v mrliški vežici, smo potem komaj dobili dve, da smo jih dali zraven. To sem povedal v smislu, da bom zdaj, ko sem medaljo dobil jaz, to bolje čuval kot moj oče.

In da sem je vesel. Saj veš, kako ljudje v dolini od Škofje Loke navzgor reagirajo: če mu jo je Pahor dal, pa to le ni kar tako. Če bi jo pred leti dobil od Kučana, bi bila to najbrž oteževalna okoliščina.

Mihael Naglič medaljo prejme za »dolgoletno raziskovanje krajevne zgodovine in narodno pomembno vrednotenje lokalne kulturne dediščine, državnega pomena ...« In naprej: »S svojim delovanjem je svoj kraj pomagal duhovno oživiti in poglobiti pripadnost domačiji kot vrednoto tudi pri drugih prebivalcih.«

Odločilno je bilo to, da nisem bil le običajni »lokalni guru« za krajevno kulturo in zgodovino, kakršni sicer obstajajo v mnogih slovenskih krajih. Vedno sem se namreč žirovske posebnosti trudil umestiti v nacionalni kontekst. Začeli smo sicer z Žirovskim občasnikom, s katerim smo vzbudili pozornost, potem me je v osemdesetih letih takratna urednica Leopoldina Bogataj povabila h Gorenjskemu glasu, s katerim se je ta krog razširil, kasneje pa me je sošolec s filozofije Boris Jež predstavil uredniku Delove Sobotne priloge Janku Lorenciju in sem začel pisati še zanj. Z žirovskega na gorenjski in še na nacionalni nivo. Mariji Volčjak pa sem hvaležen, da me ohranja kot sodelavca, pri našem časopisu sem že 35 let.

Tako si ostal v domačih Žireh. Ah, pa tako priložnost – potem ko si študiral v Ljubljani in Parizu – si imel oditi v svet. Kot so to storili mnogi rojaki, o katerih si v preteklih letih pisal …

Pred petimi leti, ko sem postal častni občan občine Žiri, sem se v nagovoru spontano spomnil na starega očeta, ki je bil rudar v Ameriki, kjer mu ni šlo slabo, a je bil prepričan, da ko nabere nekaj denarja, se vrne nazaj na Kranjsko. Spomladi leta 1914 se je odločil za vrnitev, ni pa vedel, da se bo tisto poletje začela prva svetovna vojna. Z mislijo, da bo že za božič doma, je bil mobiliziran. Res je prišel domov za božič, ampak iz ruskega ujetništva leta 1918.

Oče je bil izučen krojač, in ker pred vojno v Žireh ni bilo dela, mu je njegov brat priskrbel službo v Ljubljani, od koder je tudi odšel v partizane. Po vojni so ga poslali nazaj v Žiri, da prevzame krojaški obrat. Kasneje je bil tudi župan. Jaz sem tretja generacija v rodu Nagličev, ki se je vrnil v svoj kraj.

Nisi razočaral svojih genov ...

Nekako sem se držal gesla nazaj v svoj zavičaj.

Si se kdaj spraševal, ali je bilo prav, da si zavrnil širni svet in se vrnil v Žiri?

Večkrat sem se spraševal o tem. Posebno ko sem bil še mlajši in sem fantaziral to in ono o življenju. Z leti sem se navadil svojega delovanja v Žireh in dejstva, da bom tu tudi ostal.

K temu je veliko pripomogla tudi informacijsko-komunikacijska tehnologija in njen hitri razvoj. Ko sem leta 1988 začel pisati za Gorenjski glas, sem natipkal članek in ga po pošti poslal v Kranj, naslednje leto pa so v Alpini dobili telefaks in sem članke na poti v službo v Zadružni dom spotoma iz Alpine pošiljal na časopis. V začetku devetdesetih mi je takratni direktor Štefan Žargi pripeljal prvi računalnik in neki primitivni modem … Tako sem lahko delal na daljavo, kasneje je prišel še internet, kar je še bolj skrajšalo razdalje.

Kljub temu tudi obiskov v Ljubljani nisi opustil, mar ne?

Kar se Ljubljane tiče, sem bil zelo discipliniram. Ko sem v Žireh imel službo kulturnega animatorja, sem se izgovoril, da grem ob sredah v Ljubljano napolnit baterije. Takrat še nisem imel avta, pa sem šel z avtobusom čez Logatec, ker je bilo hitreje kot čez Škofjo Loko. Ob 6.30 iz Žirov ob 8. uri sem bil v Ljubljani, običajno šel v NUK, arhiv, knjigarno oziroma po sledi kulturnega, popoldne pa smo šli s prijatelji, Andrejem, Nacetom in še kom, v gostilno. Ob sedmi zvečer sem prišel na zadnji avtobus, če sem tega zamudil, je sledil tisti čez Škofjo Loko dvajset čez deveto. S tem so se iz popoldanske izmene domov v Poljansko dolino vozili delavci. Leta 1986 sem kupil lasten avto, »katrco«, ki mi je precej olajšala potovanja v Ljubljano.

Vseskozi sem skrbel tudi, da sem imel povezave s svetom. Vsake toliko časa sem šel v Pariz, veliko sem hodil na Dunaj k prijateljema Zvonetu in Marjani.

Tudi kot novinar Gorenjskega glasa.

Vselej s fotografom, na Dunaj z Gorazdom Šinikom, v Ženevo in Pariz z Janezom Pelkom. Nekoč bi bil za Delo skoraj poslan na obletnico festivala Woodstock v ZDA.

Moj največji novinarski domet je bil zagotovo leta 1995 obsežen članek Hoja za papežem. Prvi dan je Janez Pavel II. prišel na Brezje in v Ljubljano, kjer je bil naslednji dan v Stožicah, nato pa popoldne še z mladino v Postojni, tretji dan pa je obiskal še Maribor. Jaz sem mu sledil in za reportažo sem potem dobil kar precej prostora. Sicer ni vedno hodil z menoj, ampak fotografiral je pa Joco Žnidaršič. Sem kar ponosen na ta najin skupni članek.

Rdečih korenin v hoji za papežem ...

Ena izmed mojih lastnosti, ki me je gnala pri tej reportaži, je bila gotovo radovednost. Eden od mojih profesorjev na univerzi je bil tudi Mirko Hribar, brat strmolskega graščaka in poslovneža Rada Hribarja. On nas je vedno učil, da mora filozof do vsega imeti distanco. Lahko si pri tem ciničen in vse pošiljaš v nič ali pa na stvar gledaš bolj žlahtno z ironične distance, pristopiš dobrohotno in vse skupaj vzameš malo za hec.

Moj odnos do cerkve verjetno deloma izvira tudi iz otroštva. Moja starša sta bila iz vernih družin, a sta zaradi partije oba odpadla od cerkve. Drugačen odnos do njiju je bil potem prisoten v širšem sorodstvu. Sicer ni nihče nič rekel, ampak mamina družina je nas sprejemala drugače kot otroke drugih njenih sester, ki so hodili k maši.

Torej nimaš cerkvenih zakramentov?

Samo krst, to pa zato, ker je bil brat moje stare mame župnik v Istri. Vsake toliko časa je prišel na obisk v Žiri. Tudi v času mojega rojstva – pa sta me stara mama in teta »na črno« odnesli v cerkev in me dali krstiti. Pred leti sem preveril pri žirovskem župniku, ki je pogledal v krstno knjigo in našel zapis, da me je krstil očetov stric Matija Fortuna.

Miha, ali imaš občutek, da smo v Sloveniji prišli do točke, ko je treba javno povedati, kam svetovnonazorsko sodiš, ne glede na to, kaj v poklicu počneš?

Jaz sem to skušal povedati predvsem na ravni pisanja, sicer pa se politično nisem nikoli izpostavljal, čeprav so leta 1990 prihajali k meni, če bi kandidiral na kakšni listi. Spraševali so me, ali bi kandidiral v takratni SDZ, kjer so bili na primer tudi Dimitrij Rupel ter Tine in Spomenka Hribar. Pavle Gantar me je kot opazovalca povabil na predsedstvo ZSMS na Dalmatinovo v Ljubljano in dejal, da če se odločim, me vabijo na svojo listo. Pa se nisem.

Tudi kar se pisanja tiče, sem vedno ohranjal ta odnos distance. In potem me rdeči niso več marali, za »tačrne« sem bil pa »tardeč«. V knjigo Kultivirati svoj rovt sem umestil Kosovelov verz Moj duh je rdeč in spodaj pripisal, da moj tudi, ima pa črne pike. Sicer pa bom vedno dejal, da mi srce bije na levi. V škatli papirjev, ki jo je shranila stara mama, sem našel člansko izkaznico starega očeta za The socialist party of America. Pred prvo svetovno vojno so bili to neke vrste socialni demokrati. Nekaj družinske tradicije vendarle je na tem in tega ne skrivam. Tudi mi ni nerodno, da sem bil nekoč v partiji, a v njej sem bil bolj iz ideoloških kot iz povzpetniških razlogov.

Osebne okrogle obletnice zaznamuješ s kakšno novo knjigo, če si pri petdesetih kultiviral rovt in je ta čas v tisku Mihatov besednjak, pa si se za šestdeset let pustil presenetiti z Žirovskim enkratnikom.

Res je. Za knjigo ob moji šestdesetletnici je poskrbela moja Olga s prijatelji, ki ste pisali prispevke na temo Miha Naglič. O tem nisem vedel nič, mi je pa postalo sumljivo, ko sem nekaj tednov pred rojstnim dnevom na Cobissu pri mojem imenu zasledil naslov Žirovski enkratnik in da je knjiga v pripravi.

Sprašujem zato, ker sem te že večkrat priganjal, da se lotiš leposlovja, morda kratkih zgodb ali romana. No, po Žirovskem besednjaku izpred treh let si zdaj kot rečeno pripravil še Mihatov besednjak, ki ima sem in tja že nastavke kratkih zgodbic iz tvojega življenja.

Da bi se lotil romana, nimam korajže, čeprav kdaj misliš, da za kakšno stvar nisi, potem pa kar začneš pisati in ti vseeno uspe. Ko sem v devetdesetih šel v status samozaposlenega v kulturi, sem si v katalogu poklicev izbral esejistika in pri tem nekoliko koketiral z leposlovjem. Ko so ta poklic ukinili, sem moral izbrati drugega, pa sem se odločil za urednika in se kot tak tudi upokojil.

Mi je pa zmeraj bolj všeč prosti verz ali pa pesmi v prozi, kot bi se reklo. Z njimi sem že poskusil v Žirovskem besednjaku, v geslih Newton v Goropekah in Zahodno od raja pa sem zapisane besede prelomil v prosti verz tudi v najnovejšem Mihatovem besednjaku. Morda bom pri sedemdesetih začel pisati poezijo. Olga v vlogi prve bralke pravi, da so pesmi dobre.

Če si v prvem besednjaku zapisal petsto gesel, jih zdaj dodajaš še enkrat toliko, le da so ta bolj osebne narave. Kakšna gesla si izbiral?

Pri prvi knjigi je bil fokus na Žirovcih na žirovstvu, zdaj so gesla osredotočena name, saj je ta Miha v življenju počel še marsikaj, in to ne le v Žireh. Navsezadnje sem precej hodil po svetu in se družil z različnimi ljudmi.

V knjigi so tri vrste gesel, nekatera sem napisal povsem na novo, za druga sem vzel odlomek iz nekega mojega članka in ga komentiram z današnjega pogleda, tretja gesla pa so citati nekoga drugega, h katerim sam še kaj pripišem. To ni knjiga, ki bi bila namenjena branju od A do Ž, ampak si bralec lahko poljubno izbira gesla in kasneje prehaja od enega k drugemu.

Si imel zadržke, ko si pisal gesla za Olgo, sina Jakoba, ljudi iz svojega sorodstva?

Celo pes Hans ima svoje geslo. (smeh) Seveda sem imel zadržke. No, eni od sestričen sem celo izpovedal ljubezen, saj sva se v otroških letih imela malo rada. Kar se oseb tiče, so nekatera gesla stvarna ali idejna, veliko pa je tudi osebnih. Tu je kup mojih sorodnikov, pa tudi Mao in Che se pojavita.

Se ti zdi, da človek enkrat pride v leta, ko začne bolj intenzivno pogledovati nazaj, kaj je doslej naredil in kam gre, pa ne le sam osebno, ampak tudi okolica, svet? Prideš do točke, ko greš bolj vase ...

Na vsak način. Veliko se vračam k spominom iz mladosti, še posebno otroštva. Pravijo, da se tisto, kar doživljaš kot otrok, močno vtiskuje vate, naj bodo to ljudje, ki te obkrožajo, ali pa svet, v katerem se giblješ. Spoznavam, kako so bile nekatere stvari pomembne za kasnejše življenje. Če zavestno brskaš po tem, še bolj vidiš, da je to res ...

Morda te knjige niti nisem pisal za Žirovce, ki imajo bogve kakšen odnos do mojega dela, pisal sem bolj zaradi tistih ljudi, iz katerih sem izšel, ki so mi nekaj pomenili in se jim na ta način skušam oddolžiti.

Kdo ti bo pa »tam zgoraj« distribuiral knjigo?

S tem, kaj je onkraj, tudi sam veliko koketiram. Sicer ne verujem v to, da greš potem v nebesa, nisem pa te vrste ateist, ki bi rekel, da onstran ni nič. Upam, da je še kaj po smrti. Ne zapišem kar tako komu, ki je že pokojni, da bova mogoče kakšno rekla, ko se spet vidiva.

Vrniva se na zemljo. Kako gledaš na zdajšnji svet, na mlade, na njihovo prihodnost?

Današnja mladina je povsem druge sorte. Ko smo mi prišli iz ljubljanskih šol, nam je bilo privzgojeno, da nas je družba šolala, zdaj ji moramo pa mi nekaj dati od sebe nazaj. To je bil tudi eden motivov za Žirovski občasnik. Ustvarjali smo ga poleg naših siceršnjih služb. Današnji mladi bolj gledajo na to, kako bodo žurirali, potovali, uveljavlja pa se vsak sam, kakor se ve in zna. Pozabili so na skupnost. Mogoče premalo poznam njihov svet, ampak so pa zelo drugačni. Kot skupnost v Žireh še najbolj funkcionirajo gasilci in ljudje, ki so aktivni v fari.

Sin Jakob zaključuje osnovno šolo, pa ni ravno tvoje baže. Kot da se zaveda, da je njegov oče v Žireh že opravil vse, kar je humanističnega. Zdi se bližji sodobnemu idealu človeka.

Jakob je povsem druge sorte Naglič, kot sem jaz. Predvsem je pragmatik in zelo nadarjen za tehniko. Sam imam bogato knjižnico, že od malega sem zbiral knjige, mama je kupila zbirki Sto romanov in Naša beseda, sam sem vedno iz Ljubljane prihajal s kupom knjig. In včasih pomislim, le kdo bo vse to »poverbal«.

Če gledaš naprej, kam se vidi iz žirovske Žirovnice, tvoje »baze« zadnjega četrt stoletja?

Ni treba, da si v New Yorku ali Ljubljani, da bi videl, kam gre svet. Problemi, s katerimi se ubada civilizacija, so tako močni, da te doletijo povsod. Kdor je malo bolj pri zavesti, ve, da v Ukrajini ne gre zgolj za lokalni spopad. Tudi Amerika že priznava, da gre za vojno med Rusijo in Ameriko na ukrajinskem poligonu. Vojno poganja orožarska industrija. Ekološke spremembe so zdaj kar nekoliko v ozadju.

Večkrat se sprašujem, v kakšnem svetu bo živel Jakob in njegova ter naslednje generacije. Sam sem »gor rasel« v generaciji, ki ni doživela vojne, pa tudi slovenska ni bila taka, kot sta bili prva in druga ali pa vojna v Bosni. Mislim, da smo kar dobro živeli, kar porečejo prenekateri iz moje generacije. Nismo jedli toliko mesa, nismo imeli avtomobilov in televizije, a smo počeli marsikaj drugega.

Bo današnji mladini še dano, da bi se dobro imela na tem svetu, kot smo se imeli mi? Res sem morda marsikaj zamudil na različnih nivojih, od seksualnega do premoženjskega, pa mi za to ni nič žal. Lahko bi imel veliko žensk, lahko bi imel ne vem kakšne avte, a se mi, ko pogledam nazaj, vse to zdi vedno manj pomembno.

Zdiš se mi spravljen sam s seboj?

Ja. In prideš do tega, kar je stara mat' d'jala: »Sam', da bi bl zdrav in da ne bi bl vojne.« Saj sem razumel vsako besedo posebej, a včasih nisem razumel smisla njenih besed. Danes ga.

Pogled iz Žirovnice torej seže najprej do izida Mihatovega besednjaka in nato do naslednjih pesmi ...

Besednjak izide v drugi polovici januarja. Moram reči, da me je knjiga v zadnjih dveh letih precej okupirala. Gesel imam še mnogo več in sem ne nazadnje delal izbor. Lahko bi oba besednjaka še nadaljeval, a mi to ni več izziv. Imaš prav, bolj me mikajo pesmi. Zdaj, ko sem v publicističnem in novinarskem žanru naredil že skoraj vse, je čas za pesmi.