Dobrodošla napaka, 25. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 8. december 2022 / 07:35  

Nobena skrivnost ni bila, da smo vojaki iz zasedenih tujih dežel namenjeni na tista bojišča, kjer je žrtev največ. Saj je po nemški rasni teoriji teh ljudi najmanj škoda. Še več, izguba teh na bojnem polju je celo dobrodošla … Niso še pretekli trije meseci od našega prihoda v vojašnico, že so nas uvrstili v »Marškompanie«. Vsi smo prejeli čisto novo opremo, vse od obleke, obutve do orožja. Kam bo vodila naša pot, pač nismo vedeli, vendar slutili. Potem smo nekega dne morali pred vojašnico nastopiti z vso opremo in vzeti s seboj vse svoje stvari. Da gremo na pot, so nam povedali. Postavili smo se v vrsto. Sledila je še zadnja kontrola. Vsak poklicani je moral stopiti za tri korake naprej, kjer se je oblikovala nova vrsta. Ko špis po abecednem redu ni poklical mojega imena, sem mislil, da me je pomotoma preskočil in sem čakal, da me pokliče morda na kraju. Pa – nič. Ko je bilo klicanje končano, sem ostal na starem mestu – sam. Videč me tam, je oni vprašal za moje ime. Potem je v napisanem seznamu tega zaman iskal. Špis in jaz sva bila radovedna, kaj naj bi to pomenilo. Pa je ta stopil v četno pisarno poizvedet, kaj je v tem narobe. Brž se je vrnil in mi brez vsakega pojasnila naročil, naj vso svojo opremo vrnem v skladišče, kjer bom dobil staro, ki sem jo imel prej. S tovariši smo se poslovili in ti so takoj odšli. Bilo mi je žal ločitve, zraven tega pa me je grizla skrb, pa težke slutnje. Kaj bo z mano? V skladišču se je podoficir začudil, ko sem prišel tja, da izpolnim naročilo. Sprva mojih stvari kar ni hotel prevzeti. Potem je telefonično zahteval pojasnilo iz četne pisarne. Ko je zatem odložil slušalko, mi je nabral staro obleko in opremo, vse tisto novo pa prevzel in zložil na police. Ker sem vendar hotel zvedeti za vzrok tega početja, sem onega vprašal, zakaj vse to. »Ne vem, ali si kje kaj kradel?« je namesto odgovora postavil vprašanje. Moje zatrjevanje, da nikjer in nikoli, ga menda ni prepričalo. Sam sem potem odšel nazaj v svojo sobo. Šele po nekaj dneh me je četni komandir poklical v svojo pisarno. Nič kaj lagodno mi ni bilo, čeprav mi vest ni očitala ničesar krivičnega. Brez vsakega ovinkarjenja mi je povedal, da je iz mojega rojstnega kraja prišlo poročilo o nekakšni krivdi, zaradi katere mi bo sodilo vojaško sodišče. Da sem doma ponarejal nekakšne nakaznice in se s temi na veliko okoriščal. Toda nič ni tako skrito … Tega pa ne, sem se v hipu odločil. Če naj v takem spremstvu prinesem v kasarno poln nahrbtnik vojaške opreme, mi bo trda predla. »Nein,« sem se mu odločno zoperstavil. »Jaz sem nemški vojak in mi neki civilist ne bo ukazoval!« Dobil sem vtis, da sem pravilno ukrepal. Ko sem potem preplezal ograjo, mi ni sledil. Ali zaradi moje odločnosti ali mu je že tudi bilo vsega dovolj … Kdo bi vedel? Šel sem po poti zraven železniške proge, ko sem končno srečal svoja obiskovalca, zaskrbljena še bolj kot jaz. Zahtevala sta, da gremo hitro na železniško postajo in na prvi vlak! Povedala sta mi, da ju je, ko sta čakala mene, dobil v tistem gozdu taisti lovec, da ju je legitimiral in jima pregledal vsebino kovčka. Posebej se je zanimal za železniško uniformo, zloženo v kovčku. To je Janez opravičil, ko je pokazal svojo »Reichsbahn« legitimacijo. (Bil je namreč takoj po prihodu Nemcev nekaj mesecev progovni delavec. Jager pa k sreči ni vedel, da progovni delavci nimajo uniform.) Razen takojšnjega izgona čez ograjo ju dotlej ni doletelo nič. Prav gotovo pa se je lovec zavedal, da tu nekaj smrdi, ko je pozneje na istem kraju dobil tudi mene … Jaz pa sem vendar kljub ostremu ugovoru onih dveh moral še enkrat v kasarno. Veliki nahrbtnik sem skril v visoko žito, onadva naj me v bližini počakata. Bilo mi je težko, toda ugovore sem moral odločno zavrniti. V kasarni je bil še poln mali nahrbtnik, in kar je bilo še važnejše, v omari so bila še vsa moja pisma! V kasarni sem najprej poiskal dežurnega. Da imam obisk, je vedel že preje. Le to sem mu še natvezil, da gremo v Salzburg, da se bom najbrž že vrnil malo kasneje. (Da ne bi potem, ko bi ob 22. uri mene ne bilo v postelji mož, kaj zaslutil, morda celo kaj ukrepal.) Dvema ali trem kolegom v svoji sobi sem zaupal, kam odhajam. Tudi tistemu – še skoro otroku – za katerega sem njegovi jokajoči materi ob njenem zadnjem obisku obljubil, da mu bom po svojih najboljših močeh varuh in svetovalec. Končno sem z malim nahrbtnikom še zadnjič stopil skozi kasarniška vrata. (Se nadaljuje)