Kitajska po kongresu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 19. november 2022 / 10:06  

Kitajska je znova postala cesarstvo. Nova cesarska dinastija se imenuje Komunistična partija Kitajske. V vlogi novih cesarjev pa izstopajo trije: ustanovitelj dinastije Mao, reformator Deng Šjaoping in zdaj Ši Džinping …

Cesar Ši Džinping

Oktobra je bil na Kitajskem jubilejni 20. kongres komunistične partije. Na njem je bil predsednik Ši Džinping izvoljen v tretji zaporedni mandat na položaju generalnega sekretarja. Kaj to pomeni? Je bil to le še eden od partijskih kongresov ali bo po njem tudi kaj drugače? O tem ve veliko povedati sinologinja in antropologinja Maja Veselič, docentka na oddelku za azijske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. »Zagotovo lahko rečemo, da tokratni partijski kongres pomeni prelomnico, saj Ljudska republika Kitajska stopa v tretje veliko obdobje, po prvem, maoističnem obdobju, ko sta se vzpostavljali država in partija kot vodilna sila, in po obdobju reform, ko se je država odprla navzven in se ekonomsko modernizirala. Zdaj nastopa obdobje Šijeve absolutne vladavine, in z njim je prišlo do velikega preloma. Priča smo odstopanju od norm, ki so se v reformnem obdobju uveljavile kot varovalka, da se ne bi ponovili ekscesi, ki so se pojavili zlasti v drugi polovici maoističnega obdobja. Zdi se, da je Ši Džinping odpravil meritokracijo kot tiste glavne temelje, po katerem napredujejo ljudje znotraj partije, sploh na višje položaje. Lojalnost zdaj predstavlja glavno merilo za napredovanje v politbiro, njegov stalni komite, pa tudi deloma v centralni komite. Da gre za prelomnico, je kitajska komunistična partija na neki način priznala že lani, ko je praznovala stoletnico obstoja, in so znova, tretjič v zgodovini, naredili pregled svojih zgodovinskih dosežkov in izzivov pred njo. Pri prvi taki resoluciji je šlo za vzpostavitev Mao Cetunga kot voditelja, pri drugi, v začetku reformnega obdobja, pa Deng Šjaopinga. Tretja historična resolucija je še enkrat potrdila partijo kot edino silo, ki lahko Kitajsko znova pomladi doma in jo v svetu pripelje v položaj svetovne supervelesile, Ši Džinpinga pa označila kot tistega voditelja, ki lahko to zares doseže. V resoluciji je na primer rečeno, da se je v preteklosti partija spoprijemala s številnimi izzivi in da je ostalo ogromno bistvenih vprašanj odprtih oziroma se jih niso nikoli ustrezno lotili, šele Ši Džinping pa je tisti, ki jih je začel uspešno reševati. Ši Džinpinga so vzpostavili kot voditelja novega obdobja, ki bo verjetno trajalo do stoletnice ustanovitve Ljudske republike leta 2049. V tej luči opustitev dosedanjih nenapisanih pravil pravzaprav ni toliko presenetljiva. Kitajska s tem res vstopa v novo obdobje, ki bo temeljilo na Ši Džinpingu v naslednjih letih ali tudi kakšnem desetletju, čeprav je dolžino njegove vladavine v tem težko vnaprej predvideti. Tako v resoluciji kot ob koncu nedavnega partijskega kongresa so poudarili, da mora partija temeljiti na dveh 'vzpostavljenih stališčih': da je Ši Džinping jedrni voditelj partije in države ter da je njegova teorija socializma s kitajskimi posebnostmi za novo dobo ključna ideologija, ki povezuje partijo. Kot so omenili nekateri analitiki, se končuje obdobje kolektivnega vrha oblasti, kjer vsak od voditeljev skrbi za neko ključno področje, generalni sekretar pa je prvi med enakimi, ter se začenja obdobje enega samega voditelja, nekoga, ki je nad vsemi. Iz kolektivnega vodstva stopamo v enoglavo vodstvo.«

Članstvo v partiji

Koliko pa je na Kitajskem komunistov in kako lahko nekdo postane član partije? »Kitajska partija ima 96 milijonov članov med 1,4 milijarde ljudmi, kar pomeni, da članstvo ni enostavna stvar. Seveda se je danes bistveno lažje včlaniti, kot se je bilo v Maovih časih ali v zgodnjem reformnem obdobju, ampak še vedno velja, da moraš biti v partijo povabljen. Partijske celice obstajajo v vrsti institucij, v šolskem sistemu, vsaka univerza ima svojo partijsko celico, velika državna podjetja imajo partijske organizacije. K včlanitvi te povabi nekdo, ki je že v partijski celici, recimo v tvojem lokalnem okolju. Ko sem bila na univerzi na Kitajskem, so recimo v enem letniku posameznega študijskega programa povabili dva ali tri posameznike, da se pridružijo partijski mladinski organizaciji, ki je odskočna deska za članstvo v partiji, in so jim vsi zavidali. To ne pomeni, da so v partiji samo ljudje, ki so v njo vstopili že kot mladi.« (Vir: intervju Gregorja Valenčiča z Majo Veselič, MMC RTV SLO)

Kitajski paradoks

Kitajska torej postaja ob ZDA druga sila tega sveta – z ambicijo, da postane prva. Njen razvoj pa temelji na nenavadnem protislovju: v gospodarstvu so uvedli brutalni kapitalizem, celotno družbo pa nadzirajo komunisti. Razumi, kdor more.