Bombo na Innsbruck, 22. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 17. november 2022 / 13:14  

Nekega pomladnega dne v letu 1944. Takrat je bil moj dom v »Klosterkasserne« v Innsbrucku na Tirolskem. Nič hudega mi ni bilo, če me ne bi na vsakem koraku spremljala zavest, da gredo h kraju še zadnje priprave za odhod na »Ostfront«. Čeprav je vojna trajala že zelo dolgo, mesto skoro ni bilo bombardirano. Morda se je temu imelo zahvaliti umetni zameglitvi, ki so jo ob lepem vremenu naredili ob vsakem zračnem alarmu? Morda pa so zavezniki prizanašali temu mestu zaradi splošnega razpoloženja Tirolcev, ki ni bilo naklonjeno Hitlerju in njegovim idejam? Sicer pa skoro ni minila noč, da ne bi sirene s tistim do kosti segajočim zavijanjem prebudile meščanov, da so hiteli v pripravljena zaklonišča. V malih kovčkih so nosili s seboj tisto, kar jim je bilo najdragocenejše. Saj niso vedeli, ali bodo ob vrnitvi svoje domove še našli cele. Posebno so ob tem trpeli starci in otroci. Ljudje so bili živčno do kraja izčrpani in v nemoči in obupu so se dogajale stvari, ki jih je težko opisati … Vojaki smo v mesto, t. j. v kasarno, hodili samo spat in jest. Drugače smo vedno bili kje zunaj mesta, kjer je nevarnosti bilo manj. Največ smo hodili v prijazni »Reichenau«, na pobočju precej više nad mestom. Tako tudi tistega dne. Spet so se oglasile sirene, ki so napovedovale prihod »sovražnih letal«. Iz planjave smo se brž umaknili v gozd. Od tam smo opazovali veliko jato težkih jeklenih ptičev, ki so prileteli od juga in nadaljevali let proti severu. Silno brnenje motorjev je pretresalo ozračje. Protiletalski topovi so bruhali ogenj proti letalom, ki so v lepem gosjem redu letela nad mostom. Mi smo z višine zunaj mesta opazovali vse to. Večidel smo bili samo Slovenci. Z veseljem smo ugotavljali, da topovi ne dosegajo ciljev nad seboj. Letala so mirno nadaljevala svoj let, kot da se nič ne dogaja. Med nami je bila tudi peščica Nemcev in pri nekaterih od teh je razpoloženje seveda bilo drugačno. Jeklena jata je kmalu preletela vrhove Hafelekarja in se skrila napadom in našim očem. Sirene v mestu so oznanile konec nevarnosti. Pa ne za dolgo. Prav tam, kjer so se prej letala skrila za gore, so se spet pokazala na povratni poti. Sirene so jih naznanile šele takrat, ko smo jih mi že videli. Obramba z zemlje jih je z vso silo začela obstreljevati. Opazovali smo jih. Nenadoma se je iz enega od letal pokazal nekakšen blisk. Ali je to bil signal ali morda zadetek iz topa – ne vem. V istem trenutku je v zraku čudno završalo. Videli smo, da se je od jate nekaj odtrgalo in se v poševnem padu približevalo zemlji. V naslednjem trenutku je mesto pod nami zadrhtelo v silovitih eksplozijah. Zakril ga je oblak dima in prahu. Topovi so utihnili in jekleni ptiči so olajšani težkega bremena pospešili svoj let. Po kratkem času, ko se je dim in prah nad mestom že polegel, je izza gore priletelo še eno letalo. Zapoznelo in gotovo poškodovano. Letelo je počasneje in dokaj nizko. Vse protiletalsko orožje se je usmerilo vanj. Naenkrat se je iz letala pokazal dim. Spremenilo je smer in letelo proti švicarski meji. Kmalu zatem se je za letalom pokazala bela pika. Nato še druga in tretja. Pet smo našteli vseh. To so bila rešilna padala članov posadke. Brž potem, ko je odskočil peti letalec, se je letalo nagnilo proti zemlji. Končalo je v ognju in razbitinah na pobočju Serlesa. Naša večina smo želeli in upali, da se je onim petim posrečilo priti v Švico … Komaj se je končala opisana tragedija, že se je na isti poti pokazalo še eno letalo. Tudi to je bilo gotovo poškodovano in doletela ga je enaka usoda kot prvo. Tudi iz tega se je s padali rešilo pet mož, toda to se je zgodilo ne tako daleč od mesta. Za njimi so se zapodile motorizirane nemške »reševalne ekipe«. Naša četa se je vrnila v mesto. Takoj so nas poslali na bombardirano območje. Šli smo v reševalno akcijo. »Bombna preproga« je padla na stanovanjske hiše, pa na železniško progo in cesto proti Brennerju. Ni bilo težko ugotoviti, da so bile bombe namenjene glavni železniški postaji, le odvrgli so jih majčkeno prepozno. Pogled na zadeto področje je bil strašen. Hiše v razvalinah, proga in cesta razriti, iz debelih vodovodnih cevi je drla voda … Jaz sem z nekaj tovariši prišel v neki mlin. Tam k sreči kakega požara ni bilo in tudi ne človeških žrtev. V glavnem smo reševali žito in moko, kar smo prenašali v prostore, ki so še imeli streho, da bi v primeru dežja ne bila škoda še večja.