Moja prva in največja ljubezen

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 15. november 2022 / 15:15  

Petdeseta leta prejšnjega stoletja so bila tudi za otroke nenavadna in težko razumljiva. Četudi se nekateri niso smeli družiti med seboj, so to vseeno počeli, ne glede na to, da so jih starši doma potem kaznovali.

»Nisem še hodila v šolo, ko mi je mama, preden me je spustila na travnik k drugim otrokom, zabičala, s kom se lahko družim in s kom ne. Ker če bi se, bi to škodovalo očetovemu ugledu in službi, ki jo je opravljal,« se spominja Katarina.

»Starši so zgradili hišo enkrat po letu 1955, tako kot veliko njunih soborcev iz NOB. Našo ulico bi lahko mirno imenovali Partizanska ali Tovariška. Zanimivi in hecni sosedje, v glavnem smo se dobro razumeli. Na koncu ulice, potem ko se je pot nadaljevala, vsaj takrat, na travnike, je stala stara hišica, zgrajena konec 19. stoletja. Skromna, a lepo urejena, vsenaokrog vrt z zelenjavo in rožami.

Družino smo na željo staršev gledali postrani in jih skrivaj opazovali. Sploh ko smo izvedeli, da je eden od sinov pobegnil v Argentino. Kaj vse sem doma slišala na njihov račun! Občasno pa smo jih otroci vseeno potrebovali. Oče je bil namreč profesor matematike, mama je učila matematiko in fiziko. Bila je zaposlena na naši šoli, oče ni smel delati, saj je bil med vojno nekaj časa pri 'tabelih'. Doma je za majhne denarje učil butaste mulce iz ulice. Delovali so odmaknjeno, prezrto in žalostno.

Rojstni dan sem praznovala 30. novembra, torej na največji praznik v nekdanji državi. V skladu z navadami naše ulice so mi starši organizirali veliko zabavo s petjem revolucionarnih pesmi in plesom ob ploščah: Bee Gees, Bele Vrane, Ivo in Nino Robič, Mahir Paloš. Nekdo iz vesele in razposajene druščine se je ravno takrat, ko smo planili na torto, poredno vprašal, kje je farška Štefanija. Vsi so se zakrohotali, nič kaj prijetni dovtipi na njen račun pa so padali kot za stavo. 'Pojdi jo iskat, privošči nam malo zabave!' so me spodbujali. Res sem to storila, a bolj iz zlobe kot iz želje po njeni družbi. Njeni starši so jo neradi pustili z menoj. Ob prihodu pa se je kar lepo razživela, še preveč. Z mojim bratom sta končala na kavču v kletnem bifeju naše hiše. Hudo.

Na zabavo sem že pozabila, ko me je Štefanija nekoč prosila za pogovor. Jokala je kot dež, ko mi je zaupala, da ima težave, o katerih se moj brat z njo noče pogovarjati. 'Ja, kakšne?' sem se zadrla nanjo. 'Menstruacije nisem dobila,' je rekla. Šok! Obstala sem z odrtimi usti. To je bila preveč nora informacija, da bi ji lahko sploh odgovorila. Iz šole sem zdrvela domov ter vse povedala mami.

Mama pa v luft! 'Da nam bo ta farška delala sramoto! Tega filma pa ne bo videla! Našemu fantu ne more kar tako uničiti življenja! Znebi naj se pamža, kakor ve in zna, mi smo poštena hiša!' je vpila. Potem se je oblekla in šla Štefanijo čakat pred šolo. Grozila ji je in jo prepričevala, a punca se je upirala, da hoče poroko in otroka. Mama po tem pogovoru skoraj mesec dni ni spala. Oče je kričal na brata in ga zmerjal, češ ali se ni mogel 'poonegaviti' s kakšno drugo, zakaj ravno s to smrkljo! 'Če bo res rodila otroka in če bodo tovariši izvedeli, da je tvoj, bom izgubil službo!' Štefanijo, ki še ni imela 15 let, ko se je to zgodilo, sem imela po svoje rada, a zaradi te nosečnosti sem jo prav sovražila!

Minila sta dva meseca. V šoli se me je izogibala, na poti proti domu, se nisva več srečevali. Nobenega glasu ni bilo niti s strani njenih staršev. Moje pa je bilo vsak dan bolj groza. Pošiljali so me tudi v izvidnico pred njihovo hišo, a novic nobenih. Štala! Ko smo se slučajno srečali, sem bila deležna le vljudnih nasmeškov in pozdravov. Pa kaj se oni norca delajo? Hočejo imeti nezakonskega pamža ali kaj?

Potem pa, kakšno olajšanje, pri telovadbi slišim, da ima 'svoje stvari' in ne more vaditi. Aha, lisica, sem si mislila! A izogibati se je nisem nehala. Ona pa mene ne. V takšnem vzdušju smo končali osnovno šolo. Le mama se ga je od časa do časa še zmeraj napila od veselja, ker z nezakonskim pamžem ni bilo nič.

Po spletu okoliščin sva se znašli na isti gimnaziji. Nisva se pa družili. Bila sem solidna učenka, le pri matematiki mi ni in ni šlo. Štefanija je bila najboljša v razredu! Briljirala je in se pripravljala na študij medicine. Najraje bi jo utopila v žlici vode!

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem za maturo izbrala matematiko! Še zmeraj se mi je zdelo bolje, kot če bi izbrala angleščino, saj je bila profesorica živa zloba. Seveda sem na spomladanskem roku pogrnila na celi črti. Kaj bo, če padem še jeseni? Adijo, študij! Iz zadrege me je rešila Štefanija, in to kar sama. Ponudila mi je brezplačno učenje. Za inštrukcije bi morali poskrbeti moji starši, a so bili preveč 'ohrni', da bi jih plačali. Takrat smo že gradili vikend.

Vse poletje nisva spregovorili besede o zapletih, ki sva jih imeli pred leti. Pa sva se veliko družili, včasih sva šli celo na bazen ali k Šternu na ples.

Jesenki rok je prinesel olajšanje. Štirica iz matematike, noro! Moje maturitetno spričevalo je imelo same štirice! Juhuhu! Lahko sem se vpisala na Filozofsko fakulteto!

Potem pa je prišel dan, ko sva se s Štefanijo končno pogovorili. 'Ja, veš, ni mi bilo lahko,' je rekla. 'Tako grdo so se tvoji obnašali do mene.' Pritrdila sem ji. Imela je prav. 'Tisto z nosečnostjo sem si izmislila. Želela sem vas le prizadeti. Da bi trpeli, kot sem trpela jaz, ker ste me zaničevali,' je še dodala. Za menoj je bil zrelostni izpit, matura. Lahko sem razmišljala s svojo glavo. Razumela sem jo. Objeli sva se in od takrat pa vse do danes sva najboljši prijateljici.

Malo pred zimo je na obisk prišel njen brat iz Argentine. Tako lep fant je bil in tako nežne roke je imel. Škoda, da se je vrnil v Argentino; bil je moja prva in največja ljubezen … Žal pa je zaradi okolja, v katerem sem živela, morala umreti …«

(Konec)