Prav počasi, tipajoče se vračajo tradicionalna martinovanja. Ljudje so se letos lahko odločali med organiziranimi martinovanji, čeprav je bila izbira v primerjavi s preteklimi leti manjša. Podobno je bilo tudi z večerjami v gostilnah in restavracijah. Sama sem se ene takšne, že kar tradicionalne, ki jo prireja Hotel Triglav Bled v svoji Restavraciji 1906, tudi udeležila. Sem pa med brskanjem in prebiranjem menijev na splošno, ugotovila, da je za martinovo v gostilnah tradicionalni krožnik z gosjo ali raco, rdečim zeljem in mlinci postal prej izjema kot pravilo, medtem ko sodobne restavracije sledijo trendom in tudi jed temu primerno postrežejo. Ohranijo morda le glavno prepoznavno sestavino, račko lahko zamenja svinjska potrebušina, ki se kar topi v ustih, če je pravilno pripravljena – in z veliko mero potrpežljivosti, kar pomeni, da se lahko kuha tudi do štirideset ur ... Na večhodnih menijih najdemo tudi zajca ali jelena, za prilogo si dovolijo celo kaj eksotičnega, rdeče zelje pa postrežejo na primer kot kremo ali pire iz rdečega zelja.
V Stari Loki vihti kuhalnico kuharski šef Matjaž Šink. Znan je po tem, da so mu domači okusi izjemno ljubi. Tisto soboto dopoldan je ravno usklajeval še zadnje detajle na krožnikih in meniju za martinovo – pravzaprav kar dveh menijih. Odločil se je, da bodo letos imeli martinov meni zanj in zanjo. Na prvem je bila kraljica glavne jedi svinjina, za ženske pa je izbral račje prsi. Oba menija sta bila tudi dokaj jesensko obarvana, saj nam je zaupal, da ju bodo obdržali kar do konca novembra.
Na Bledu pa so se martinove večerje tokrat lotili malce drugače – postrežene jedi so spajali z vini Prinčič in poskusili še nekaj novega: prav vsak krožnik so obogatili z oljčnimi olji Villa Eva iz Kozane oziroma Dobrovega. Dvojno spajanje je pri gostih vzbudilo zanimanje, precej je bilo odobravanja, za okusne krožnike pa je poskrbel kuhar Aleš Fende s svojo ekipo. Začeli smo s hladno predjedjo, sledili sta dve topli, za glavno jed so postregli goveja lička, za sladico je na mizo prispela monoporcijska senena tortica, kot so jo poimenovali, z dodano omako iz čebeljega voska in vafljem. Pri hladni predjedi so na izjemno okusen in zanimiv način postregli dimljen telečji jezik, prva topla predjed so bile račje prsi, druga pa pita divjega zajca. Slednja je prispela na mizo v družbi žajblja in vsak topel grižljaj te je odnesel v preteklost, v spomin priklical babico, ki se je smukala okoli krušne peči. Je pekla kruh ali nalagala drva na ogenj – vseeno, spomin je bil prijeten. Tako kot tudi okus tokratne pite divjega zajca.