Spomin na Verigo je še zmeraj živ

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. november 2022 / 08:55  

Letos mineva sto let, odkar so v Lescah začeli izdelovati verige. V podjetju z enostavnim imenom Veriga so po drugi svetovni vojni izdelovati tudi različne vijake, dele za traktorsko vleko, odkovke in opremo za pomorstvo. V šestdesetih letih so začeli še proizvodnjo težkih sidrnih verig in rudarskih transporterjev. Še tik preden se je sredi devetdesetih Veriga Lesce znašla v stečaju, je bilo v podjetju zaposlenih 1400 delavcev.

»Proizvodnja, stavba ambulante – tudi doktor Zupanc je tukaj, sestanek delavskega sveta, štafeta mladosti ...« je stare fotografije, projicirane na platno v Baročni dvorani Radovljiške graščine, suvereno komentirala pestra, raznolika in živahna skupina večinoma upokojencev, ki so se prejšnji teden udeležili muzejskegega srečanja, posvečenega stoti obletnici ustanovitve podjetja Veriga. Mestni muzej Radovljica je obsežno fototeko v dar prejel pred dvajsetimi leti, v jubilejnem letu pa so se, v spomin na nekoč mogočno tovarno in življenje v njej, lotili natančnega urejanja in popisovanja njene vsebine. Nekdanji zaposleni, verigarji, kot si rečejo, so bili muzealcem pri tem v veliko pomoč.

Za mnoge prva in edina služba

Podjetje, ki je še sredi devetdesetih let, ko je šlo po vrsti danes težko razumljivih odločitev v stečaj, zaposlovalo okoli 1.400 delavcev, je bilo večino prejšnjega stoletja eden najpomembnejših stebrov življenja v Lescah.

»Vzporedno s cesto proti Radovljici je Dahau, naselje pritličnih vrstnih hiš za delavce Verige, ki naj bi se nekoč, v boljših časih, podrle – pa se še niso. Območju čez progo ob cesti za Bled smo rekli 'un konc', ob progi pa 'za štreko'. Levo od ceste pa je bil vhod v Verigo; tu je stala Zavrtanikova tovarna čokolade, levo od nje pa naselje, ki ga je zgradila Veriga in je po blokih dobilo ime Moskva. Še naprej so zgradili samski dom za delavce Verige iz drugih krajev,« se spominja eden od verigarjev.

»Ker je moj oče delal v železarni, mi spomin seže v Verigo šele v čas ob začetku šestdesetih let, na odprtje obrata težkih verig, s katerim sem se kasneje kar podrobno srečal. Leta 1961 sem dobil štipendijo za šolanje na srednji tehniški šoli, leto za tem sem opravljal prvo prakso v orodjarni. V tem času je Veriga izdajala svoje glasilo – v velikosti formata A4, na ciklostilnih straneh v ovitku s trdimi platnicami. In ker je prav v juliju tistega leta Veriga praznovala 40 let, sem na vse platnice s šablonami pisal: 40 let,« še dodaja.

Prvi in zadnji delovni dan

»Moj prvi delovni dan je bil 5. avgusta 1965, v projektivi. Po vojaščini sem nadaljeval delo v konstrukciji orodja, sredi sedemdesetih let sem postal planer za orodje in konec tega desetletja pristal v tozdu (tedanji 'temeljni organizaciji združenega dela', danes oddelek ali obrat) sidrne verige kot pomočnik vodje. Na koncu osemdesetih let so se tozdi ukinili in sem postal nazaj obratovodja, in ko se je upokojil obratovodja kovačnice, sem dobil še kovačnico zraven. Tik pred stečajem pa sem postal vodja plana in 25. februarja 1998 je bil moj zadnji delovni dan v Verigi – in obenem zadnji delovni dan Verige. Ta dan je šla v stečaj. Bilo je na svečnico, se spomnim, z ženo sva šla popoldan na prireditev, pokop pusta v centru. Spomnim se, da sem srečal sodelavca in rekel: 'Vidiš, danes smo pa pokopali oba, pusta in Verigo ...'« se je glasila še ena pripoved dolgoletnega zaposlenega v Verigi.

Tako lepo smo se imeli ...

»Delala sem v razvoju, v projektivi; 1969. leta sem po strojni tehniški šoli kot 19-letna začela in prišla, med same fante. Tako lepo smo se imeli, da se ne da povedati. Zakaj sem tukaj? Ker sem upala, da bo na kakšni fotografiji tudi slika tiste velike peči kovačnici. Še zmeraj dela, štiri ali pet metrov je dolga, dva metra visoka in tri široka. Še zdaj grem dostikrat peš skozi Verigo, in če so vrata odprta, še vedno vidim peč. Jaz sem narisala kovinski del in obzidavo zanjo, drugo sta načrtovala električar in hidravličar,« je povedala gospa Silva, dvakrat športnica leta v Verigi.

Kruh za večino leških družin

»Leta 1964 sem se poročila v družino Prešeren, v kateri so bili vsi zaposleni v Verigi, od stare mame naprej, ki je leta 1921 celo pomagala pri gradnji tovarne. Bila je pomočnica pri zidarju, z Justinovo Micko sta bili prvi dve ženski, ki sta fizično delali v tistem času. V družini Prešeren so bili štirje fantje, v Verigi sta delali tudi tašča in njena sestra. Sedem ljudi iz družine je delalo v Verigi od leta 1921 do moje zaposlitve v nabavi in odpovedi leta 1996, ko je šlo podjetje v stečaj. Takrat je bila Veriga v Lescah edini vir dohodka vse družine, kar jih poznam. Vsi so delali tam, ne le kot zaposleni, tudi na počitniški praksi, kot študentje in štipendisti ... Ko smo vzgajali otroke, smo jim, kadar niso bili pridni, dostikrat rekli: 'Boš šel pa v Verigo na rampo pometat!' Malo so se že bali, ampak večina je tako ali tako v osmem razredu osnovne ali prvem letniku srednje šole že prišla na počitniško delo ...« je povedala gospa Ana, ponosna, da je Veriga svojim zaposlenim zagotavljala ne le preživetje, ampak tudi počitnice (mnogi so hodili v Crikvenico), izobraževanja, ekskurzije, napredovanja in tudi stanovanja.

Umazane roke in pipe, ki so izginile

»Nič ne poveste, kako smo bili delavci umazani, kako smo si težko umivali roke ...« pa je spomnila druga od udeleženk srečanja, pa ji je predhodnica odgovorila, da se spomni tudi, ko so v verigarni na novo opremili kopalnice, a so že po desetih dneh iz njih odnesli vse pipe in jih je bilo treba nabaviti na novo. Spet drugi, gospod, ki se je v Verigi zaposlil aprila leta 1955, se je spomnil, da so ga postavili za vodjo enega od obratov z namenom, da naredi red na enem od oddelkov, kjer so ga radi pili in alkohol nosili tudi po drugih obratih.

»In sem jih res dal v red, točno eno leto sem bil tam in moram reči, da se na delavskem svetu o šoferjih nismo nikoli več pogovarjali, oni pa so denar, ki so ga nabrali, spomladi porabili za organizacijo piknika. Potem sem šel nazaj v vijakarno kot pomočnik obratovodje inženirja Svetine s Koritnega. Ko je odšel, sem postal obratovodja, potem tozdovodja, tri leta in devet mesecev sem bil predsednik sindikalnega sveta, dve leti vodja programa za vijake, dokler me ni po infarktu 1. maja 1991 17. maja dr. Zupanc dal v 'penzijo'.«

Od vijakov in žebljev do poljedelskega orodja in verig

»Tovarno za izdelavo žebljev, vijakov in verig je leta 1920 v Lescah začel graditi Kropar Ivan Magušar. Zaradi finančnih težav se je kmalu povezal še z drugimi delničarji. Leta 1922 so začeli proizvodnjo verig, pozneje tudi poljedelskega orodja. Tovarna je obratovala tudi med drugo svetovno, čeprav je bila med partizansko akcijo leta 1944 deloma porušena. Po koncu vojne je bila zaplenjena, tovarna in proizvodnja pa sta bili obnovljeni. V njej so izdelovali različne vijake, dele za traktorsko vleko, odkovke in opremo za pomorstvo,« pojasnjuje Katja Kreutz Praprotnik, kustosinja Mestnega muzeja Radovljica. »V šestdesetih letih so začeli proizvodnjo težkih sidrnih verig in rudarskih transporterjev. Leta 1976 so uvedli proizvodni program TIO – pnevmatika, hidravlika, oprema in naprave. Sledila je kriza v železarstvu, vlaganje v posodabljanje strojne opreme je bilo ustavljeno in tovarna ni bila več konkurenčna. Po osamosvojitvi Slovenije se je podjetje preoblikovalo v družbo z omejeno odgovornostjo v lasti poslovnega sistema Slovenskih železarn. Leta 1998 je bil razglašen stečaj podjetja, Veriga se je lastniško preoblikovala in preimenovala v Veriga K. F., d. o. o. Danes podjetje konkurira največjim proizvajalcem snežnih verig, gozdarskih verig za traktorje in delovnih strojev za vleko lesa, zaščitnih verig za delovne stroje, gosenic za gozdarske stroje in pohodnih derez za čevlje.«

Bogata industrijska dediščina v monografiji

Letos, ob obletnici Verige in tudi tovarne Gorenjka, prav tako pred stotimi leti ustanovljene v Lescah, v Muzejih radovljiške občine še posebno intenzivno raziskujejo industrijsko dediščino v občini Radovljica. Rezultate svojih raziskovanj bodo predstavili decembra, ko bo izšla monografija o industriji v občini Radovljica.