Generalov obisk je odločil, 21. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 10. november 2022 / 08:12  

Temu nadčloveku je potem veljal naš vojaški pozdrav. V odgovor nam je blagovolil povedati nekaj kratkih misli o velikem nemškem rajhu, o njegovem firerju in o skorajšnji nemški vojni zmagi. Odhajajočemu je potem veljal še ponovni naš pozdrav. Zatem so nam ukazali ob določeni uri priti v veliko jedilnico, ki je po potrebi služila tudi za dvorano. Čeprav so odstranili vse mize, je vendar za vse kasarniške prebivalce bil prostor pretesen. Preden so mogli za zadnjimi zapreti vrata, je notri bila silna gneča. Večina vojakov je morala stati. Kot navadno ob podobnih priložnostih smo tudi tokrat morali dolgo čakati. Slednjič je vendar prišel s svojim spremstvom visoki gost in stopil na improvizirani oder. V dvorani je vladala mrtvaška tišina, ki je je pretrgal šele general z gromkim: »Heil Hitler!« Dvorana mu je odgovorila z glasnim naučenim: »Heil!« Uvodoma nam je povedal, da bo vse tisto, o čemer bo govoril – poslanica firerja, prav nam namenjena. Da je srečen in ponosen, ko nam lahko govori v njegovem imenu. Naj ga dobro poslušamo, si njegove besede zapomnimo in jih vselej in povsod tudi izvršujemo. Dolgo je govoril hvalnice državi in Hitlerju. Povedal pa je v glavnem samo tisto, kar smo v zadnjih mesecih že tolikokrat slišali od raznih nižjih vzgojiteljev. O skorajšnji dokončni zmagi nemškega orožja, veličini firerja, ki je že sam tudi zagotovilo zmage nad vsemi sovražniki nemškega naroda in njegove vodilne NSDAP. Celo nekateri navidezni neuspehi na frontah da so samo strateške poteze v nedoumljivih načrtih velikega voditelja. Ves svet da se je zarotil proti Nemcem in jih hoče uničiti. Zato so prisiljeni boriti se za svoje osnovne pravice, za svoj »življenjski prostor«. Ko smo vsega besedičenja bili že do vrha siti, pa nam je namenil še posebna navodila, podrobne in natančne smernice za zadržanje nemškega vojaka v posebej navedenih primerih. Z vsem žarom, ki je bil že na meji histerije, nam je naročal: »Dolžnost nemškega vojaka je proizvajati čim več mrličev! To najprej med sovražnikovimi vojaki. Za uničenje teh ne izbirati sredstev. Ne na bojišču in ne v zaledju. Celo tedaj ne, ko se ti zdi, da je oni že premagan in je odložil orožje. Če se ti sovražnik bliža z dvignjenimi rokami, ustreli ga, preden pride do tebe. Če te ranjen sovražnik prosi usmiljenja, nož mu potisni v prsi. Šele potem, ko je mrtev, ti sovražnik ni več nevaren! Na zasedenem sovražnikovem ozemlju so ti vsi samo sovražniki. Tudi starci, žene in otroci. Nikomur ne zaupaj, nikomur ne verjemi, nihče naj se ti ne smili. Za vsako žrtev iz nemških vrst se maščuj desetkratno, ali stokratno! Vsi naj občutijo našo moč. Samo na ta način jih bomo premagali.« Po hrbtu me je mrazilo ob tem poslušanju. Ko sem se zamislil nad vsem, kar se je tedaj dogajalo v moji domovini, sem spoznal, da so taka početja ukazana od najvišjih vrhov nemške soldateske. Kdor se ne vključi v silni pokončevalni stroj, ga bo ta neusmiljeno povozil. Po strašni logiki in pravici močnejšega sem postal tudi sam – delček tega stroja. Tudi meni so namenjene direktive, ki sem jih pravkar slišal. Že po nekaj dneh, ali kvečjemu tednih, bom tudi v resnici postavljen pred izvršitev tega naročila. Kdo ve kje, morda celo nasproti rodnemu bratu … Iz takega razmišljanja sem se vzdramil šele potem, ko je general odšel in smo se začeli razhajati tudi mi. Večerja mi tistikrat ni teknila in brž po večernem zboru sem se odpravil v svojo posteljo. Ne ker bi bil telesno utrujen, pač pa v želji, da bi v svojih razmišljanjih mogel biti sam, ne moten od nikogar. Tisto noč sem komaj kaj zaspal. Tudi potem, ko je v sobi ugasnila žarnica, ko so drugi že mirno spali (ali je morda še kdo trpel tako, kakor jaz?), sem se nemirno obračal in premetaval v postelji in – razmišljal. Vse okoliščine v tej in oni smeri sem tolikokrat premislil. Zaupno in iskreno sem prosil Boga, da mi pomaga k pravilni odločitvi … Po vsem tem je v meni končno vendarle dozorel sklep, da na pot, kamor mi velevajo naš današnji gost in njemu podobni, ne morem in ne smem. Potem mi ostane samo še eno. V vrste borcev za svobodo slovenskega naroda in vsega sveta, trpečega pod tujčevim škornjem. Saj so mi tudi tamkajšnje razmere dobro poznane. Karkoli bom doživel, razočaran ne bom. Zavedam se, da tudi tam veljajo zapovedi gospodove. In če mi je na tej poti namenjena smrt, lažje bom počival v rodni zemlji …