Korak k boljšemu življenju

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. september 2022 / 10:36  

S projektom Socialna aktivacija Gorenjske so v treh letih k bolj aktivni vključitvi v novo okolje pomagali skoraj 150 priseljenkam, ki so pridobivale znanje slovenščine in druge kompetence. Številne so se vključile v nadaljnje izobraževanje ali pa so si poiskale službo. »Zame je bil to najboljši korak v življenju,« po uspešno končanem programu pravi Arjeta Avdullahu s Kosova, mamica štirih otrok, ki je dobila delo v eni od šolskih kuhinj v Kranju.

Ljudska univerza Kranj bo v sodelovanju s projektnim partnerjem Ljudsko univerzo Jesenice konec tega meseca sklenila triletni projekt Socialna aktivacija Gorenjske (sklop 2), namenjen ženskam iz drugih kulturnih okolij. V šestmesečne programe se je vključilo 147 priseljenk, aktivnosti pa so temeljile na učenju slovenščine, razvoju oz. krepitvi socialnih in delovnih kompetenc ter pomoči pri vključevanju v širše okolje, na trg dela ali v nadaljnje izobraževanje. S projektom, ki sta ga sofinancirala ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad, so na pot k lepši in aktivnejši prihodnosti stopile številne ženske. Pri kar 59 udeleženkah so zabeležili pozitivne izhode iz programa z vključitvijo na trg dela ali v šolanje.

Bile so zelo zavzete

Pri izvedbi programov so se na obeh lokacijah povezali tudi z delodajalci in številnimi lokalnimi organizacijami. V Kranju so poleg tečaja slovenščine za udeleženke pripravili zaposlitvene delavnice, približali so jim slovensko kulturo in običaje, trajnostno naravnane vsebine, v različnih organizacijah so spoznavale delovne procese, v sklopu delovno-učnih projektov so pripravile knjižico zgodb o prihodu v Slovenijo in medkulturno knjižnico receptov ter izdelovale terapevtske odeje za osebe z demenco. Tudi na Jesenicah so se udeleženke ob usvajanju slovenščine in učenju skozi delo posvečale različnim projektom. Šivale so vrečke za sadje, pripravile nasvete za manjšo uporabo plastike v gospodinjstvu, iz odpadnih materialov so izdelale didaktične igrače, pripravile so šestjezični slovar, uporaben pri osnovni zdravstveni obravnavi ... Na obeh lokacijah so bili navdušeni nad zavzetostjo udeleženk, saj so marsikdaj naredile veliko več, kot so od njih pričakovali. Na koncu so se osredotočili še na potencialne pozitivne izhode iz programa, štirih od njih pa predstavljamo v nadaljevanju. Spregovorile so ženske, ki so pogumno odprle novo poglavje v življenju.

Vsak dan ima cilj

Arjeta Avdullahu s Kosova je v Slovenijo za možem, ki je pri nas služil kruh, prišla pred slabimi petimi leti. Sta starša štirih deklet, starih od šest do 14 let. Dom so si ustvarili v Stražišču pri Kranju. Arjeta, ki ima 34 let, je s pomočjo socialne aktivacije stopila na novo pot. »Res sem zadovoljna, zame je bil to najboljši korak v življenju. Vključila sem se v okolje, sosedje so prijazni, dobila sem prijateljice. Imam službo, vsak dan cilj pred sabo, ni ves čas enako – tako kot doma.« Po uspešno opravljenem programu in izpitu iz slovenščine na vstopni ravni so jo namreč zaposlili na Osnovni šoli Janeza Puharja Kranj, in sicer kot pomočnico v kuhinji podružnične šole na Primskovem, poleg tega pa ob priložnostih pomaga pri prevajanju za učence iz albanskega okolja in njihove matere.

A nov začetek v Sloveniji je bil za Arjeto in njeno družino težek. Sprva so se stiskali v garsonjeri, slovenščine niso znali, čeprav so jo hčerke hitro usvojile. Arjeta se je najprej udeležila brezplačnega tečaja na ljudski univerzi. »Sprva je bilo težko, albanščina in slovenščina sta popolnoma različni, a sem bila pogumna, vsak dan sem se naučila kakšnih novih besed.« Sedaj upa, da bo prihodnje leto opravila še izpit iz slovenščine na osnovni ravni in pridobila slovensko državljanstvo.

Za učenje slovenščine motivira tudi druge priseljenke. »Ko vidim Albanke, ki ne znajo slovensko, jim rečem, da morajo na ljudsko univerzo in se naučiti jezika. To je pomembno za vsako žensko, ki pride v Slovenijo. Jezik je težek, ampak če imaš voljo, zmoreš vse.«

Pomembno je, da delaš

Arjeta je k vključitvi v socialno aktivacijo spodbudila tudi prijateljico s Kosova Shpreso Tafilaj, ki z družino prav tako živi v Stražišču. »Prišla sem z otroki pred štirimi leti, mož pa je že prej delal tu,« je povedala 29-letna Shpresa, mamica dveh deklic, starih osem in tri leta, in šestletnega sina. Tudi zanjo je bila največja težava jezik. »Nisem znala govoriti. Težko je bilo, ko si šel v trgovino, k zdravniku, v šolo, vrtec. Ko sem šla na tečaj, sem mislila, da se ne bom nikoli naučila slovensko. Potem pa sem se počasi začela učiti in zdaj mi je veliko lažje,« je povedala Shpresa, ki je prav tako opravila izpit iz slovenščine na vstopni ravni. Pred enim mesecem je začela delati kot čistilka na stražiški šoli. »Zdi se mi zelo pomembno, da delaš – zaradi otrok, sebe in dobrega življenja,« je poudarila. Znanje slovenščine si želi še izboljšati, saj je tudi njen cilj doseči osnovno raven in pridobiti državljanstvo. »V Stražišču mi je zelo všeč. Imam albanske in tudi slovenske prijateljice, blizu imam službo, otroci pa šolo in vrtec,« je zadovoljna Shpresa.

Okrepila samozavest

Anida Ćeman Numanović iz Bosne in Hercegovine je v Sloveniji zaživela pred tremi leti in pol. »Mož je rojen v Sloveniji, živiva na Koroški Beli. Prihod je bil zame zelo stresen. Čeprav pravijo, da je slovenščina podobna bosanščini, sem imela občutek, da sem v vesolju. Nisem razumela jezika, bala sem se govoriti,« se spominja 33-letna Anida. Zelo kmalu se je začela vključevati v tečaje in delavnice Ljudske univerze Jesenice, od kulinaričnih tečajev, risanja, kvačkanja, jezikov, da bi bila čim več v stiku in se čim več pogovarjala po slovensko. To se je izkazalo za pozitivno in tako se je vključila tudi v socialno aktivacijo. Sčasoma se je sprostila, da je začela govoriti slovensko. »Veliko sem pridobila tudi na osebni rasti in krepitvi samozavesti,« je poudarila Anida.

V sklopu programa je dobila tudi priložnost za delo v računovodskem servisu, ki se ga je kot diplomirana ekonomistka zelo razveselila. »Po končani socialni aktivaciji sem bila na dveh zaposlitvenih razgovorih in po drugem sem dobila službo prek javnih del na Centru za socialno delo Jesenice, kjer delam pri socialnem vključevanju posebej ranljivih skupin,« je povedala Anida, ki ima še veliko načrtov. »Že več kot dvajset let se aktivno izobražujem. Že pred poroko sem se začela izobraževati na področju programiranja, kar nameravam nadaljevati,« je še razkrila.

Lotila se je študija

Tudi 33-letno Bogdano Janjić, prav tako iz BiH, je na Jesenice pripeljala ljubezen, in sicer pred petimi leti. Z možem imata tri otroke, stare deset, tri in eno leto. Po prihodu se je vključevala v tečaje slovenščine, da bi se je hitreje naučila. Z veseljem je sodelovala tudi v socialni aktivaciji. »Vidim jo kot prelomno točko za boljšo prihodnost. Največ sem pridobila na samozavesti, to se mi zdi ključno,« je pojasnila in dodala, da je spletla tudi nova poznanstva in prijateljstva, predvsem pa je program udeleženke motiviral, da so pokazale, da so zmožne veliko več, kot so mislile. Bogdana je v BiH končala srednjo ekonomsko šolo, sedaj pa študira in je končala prvi letnik višje strokovne šole, smer računovodstvo. V sklopu študija je opravila tudi 400 ur prakse v jeseniškem podjetju KOV. »Dobila sem izkušnje in se veselim novih. Oktobra začnem z drugim letnikom študija. Komaj čakam, na koncu pa mi je cilj najti zaposlitev s tega področja. Pokazati želim, da se lahko tudi mamice, ki imamo majhne otroke, šolamo naprej, da imamo še vedno možnosti za zaposlitev,« je poudarila Bogdana.

Jezik most do osebne svobode

Vodenje skupin žensk iz drugih kulturnih okolij je bil velik izziv tudi za izvajalke. Profesorica Mirjana Debelak, ki je priseljenke v Kranju učila slovenščino, meni, da je jezik osnovni most do osebne svobode. »Spoznavanje jezika nas ne le integrira v okolje, ampak nam da možnost samostojnosti, torej lastne svobode in večje samozavesti. Te ženske so dokazale, da ogromno znajo in da so sposobne marsikaj doseči,« je dejala Debelakova, ki se je tudi sama veliko naučila od udeleženk in njihovih življenjskih zgodb. »Vsem želim, da bi dobile nov prostor pod soncem in novo priložnost. In jezik je začetek tega.«

Helena Maruško, ena od izvajalk na Jesenicah, pa se je osredotočila predvsem na opolnomočenje udeleženk: »Ni lepšega kot slišati, da so pridobile ravno to: samozavest, občutek sebe, občutek vrednosti. To je predpogoj za aktivno vključitev v družbo, kar je bil tudi cilj tega programa.«