Selitev v virtualni svet

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 22. september 2022 / 16:16  

Življenje zunaj mehurčka, 1. del

Josip je že od otroštva naprej sedel na dveh stolih: na eni strani razumna, zelo praktična mama, na drugi boemski oče. Komu ustreči, koga imeti raje?

»Doma smo sicer imeli kmetijo, a je po dedovem samomoru ni nihče več obdeloval. Kar je bilo uporabnega sveta, je babica prodala, ostalo pa je zaraščalo grmovje in invazivne rastline. Kdo bi pa delal? Pet žensk, ki so imele polne glave drugih stvari, že ne! Tudi sicer je bilo okoli hiše kot v svinjaku. Le kozolec je kazal malo bolj spodobno podobo. Pa ne po naši zaslugi. V najem ga je vzel sosed, ga preuredil v skladišče, asfaltiral dovoz in odpeljal šaro, ki je ležala okoli njega, na smetišče.

Bil sem edini moški v hiši. Vsaj tako so mi rekle. Mama, babica in tri tete so imele veliko opraviti same s seboj, zato sem imel precej svobode. Dokler nisem začel hoditi v šolo, sva bila ob dopoldnevih z babico sama. Druge so šle v službo. Bila je vneta bralka. Knjige so ležale vsepovsod. Mama je rada pletla, teta Zdenka je igrala na harmoniko, Judita in Mija pa sta izdelovali cvetje iz barvnega papirja, zapestnice, verižice in podobno. Hiša se je napolnila pod večer. Prišle so tudi sosede in prijateljice. Mene so nagnale spat, same pa so čvekale tudi do polnoči. Zmeraj sem se čudil, kako to, da se niso naveličale.

Konec tedna je prihajal na obiske ata. Kakor daleč mi seže spomin, je imel dolge, sive lase, bil je zelo suh, velik, kavbojke so bile na koncu scefrane, obute pa je imel škornje z malo višjo peto. Poleti in pozimi je hodil na Savo in se kopal. Enkrat samkrat me je vlekel s seboj, a sem se, ko me je hotel vreči v ledeno mrzlo vodo, branil z jokom in kričanjem. Šele potem ko so se od nekod prikazali naključni sprehajalci, je odnehal. 'Nisi dedec, baba si!' mi je govoril, ko sva po poledeneli cesti kolesarila nazaj proti domu. Bil je bos, jaz 'zadekan' v bundo, šal in kapo.

Nekoč sem vprašal mamo, zakaj ne živi pri naju. Zavila je z očmi in odgovorila, da kdo ga bo pa prenašal. Atova mama je bila zelo prijazna, skrbna, skrbela je za moža in ata; kadar sem bil na obisku, je skrbela tudi zame. Že kot majhen otrok sem imel velike težave: nikomur nisem mogel zaupati! Vse so si izčvekali med seboj! Naučil sem se, da sem skrivnosti držal zase. Težave so se začele v puberteti. Kar naenkrat sem nehal rasti. Pristal sem na komaj 162 centimetrih in to je bilo to. Kaj bi dal, da bi bil visok skoraj 190 centimetrov kot ata! Nehal sem igrati košarko, ker so me soigralci zasmehovali. Še trener se je nekoč nasmehnil, ko mi je nekdo dejal, naj se umaknem, da me ne bo pohodil oziroma me po pomoti zamenjal z žogo in vrgel na koš.

Naj povem atu, da sem jokal? Nemogoče. Sram bi ga bilo! Naj povem doma – mami, babici, tetam? Norčevale bi se iz mene, če bi me sploh hotele poslušati.

V prvem letniku srednje šole so se začele dogajati travme, ki so trajale najmanj desetletje in pol. Še danes, ko naključno srečam kakšnega fanta moje velikosti, se mi zasmili. Vem, da ni hujšega kot moški, ki ne od blizu ne od daleč ne deluje kot moški, ampak kot otrok.

Predstavljate si, kako me je bolelo, ko je babica vpričo mene sanjarila o postavnih knjižnih junakih in jih še med kosilom opisovala omizju. Kar vkup sem lezel, a nobena ni opazila. Meril sem se vsak večer. Žal nisem pridobil nobenega milimetra več! V srednji šoli smo imeli v razredu štiri dekleta. Vzele so me pod zaščito. Do drugih fantov so se zelo zelo drugače obnašale kot do mene. Kako ponižujoče je šele bilo na maturantskem plesu! Pome je prišla le razredničarka, še mami ni padlo na pamet, da bi ublažila sramoto mojega ždenja za mizo. S pritlikavcem nobena ni želela plesati!

Začel sem trenirati tek. Raje bi se vdrl v tla, kot da bi komu povedal, da še zmeraj nosim otroške številke oblačil.

Nekaj časa sem si puščal brado, a sem bil v njej tako smešen, da sem si jo obril. Ata me je ves čas spraševal, kdaj si bom našel žensko, doma so me pa svarile pred njimi: da so vse po vrsti egoistične in pokvarjene. Kaj bi dal, da bi imel ob sebi dekle, ki bi me razumelo in imelo rado!

Edina dobra plat v svetu 'pritlikavstva' je bila, da sem imel dovolj časa za študij in osebno rast. Nihče me, otroka, ni vabil na pivo, dekleta so me pustila pri miru, moje domače ženske pa so se tako in tako obnašale, kot bi bil še v plenicah. Le na družabnih omrežjih sem lahko bil to, kar sem želel biti. Prijavljen sem bil pod izmišljenimi imeni. Na Twitterju sem se lahko pogovarjal s predsednikom države in z vsemi drugimi pomembneži. Ker sem bil korekten, ni nikogar zanimalo, kdo se skriva za psevdonimom. Tudi na FB sem imel kar nekaj prijateljic, ki se v pogovoru z menoj niso dolgočasile. Še več: trdile so, da bolj iskrivega sogovornika še niso imele. V rednih stikih sem bil tudi s študentkami, ki so študirale v drugih državah. Realni svet sem zamenjal za virtualnega. Temu ni bilo mar za manko mojih centimetrov! Ko sem diplomiral na eni fakulteti, sem se vpisal še na drugo. Pri 23 sem bil še mlad, lahko sem to naredil.«

(Konec prihodnjič)