Upor hetmana Bogdana Hmelnickega

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2022 / 11:03  

Ukrajinski kozaki, 2. del

Zaradi pomanjkanja kmečke delovne sile so poljski plemiči, šlahta, čedalje bolj pritiskali na svoje tlačane, ki so bili po večini Ukrajinci. Kot v zahodnoevropskem prostoru je zaradi prevelikega izkoriščanja tudi tu prihajalo do kmečkih uporov, ki so bili sprva zelo omejeni in jih je bilo lahko zatreti – do leta 1648, ko se je kot njihov voditelj pojavil Bogdan (ukr. Bohdan) Hmelnicki (roj. okr. 1595). Ta je izviral iz ukrajinskega nižjega plemstva in je služil kot registriran kozak poljskemu kralju. Zaradi ozemeljskega spora z nekim poljskim plemičem je pobegnil v Zaporoško Sič, kjer so ga izvolili za hetmana. Tu je kmalu pokazal svoje posebne sposobnosti kot organizator, vojaški voditelj in politik. Sprožil je obsežen upor proti poljski šlahti in se pri tem bolj ali manj uspešno povezal s krimskimi Tatari. To je bil znak za ljudsko vstajo na širokem območju Ukrajine. Kozaki so se zlivali h Hmelnickemu; proti poljskim gospodarjem so se pa dvignili tudi nekdaj svobodni kmetje, skupaj z mnogimi meščani in domačimi nižjimi plemiči. Kruto je bilo pobitih mnogo poljskih plemičev, katoliških duhovnikov in še posebej Judov. Zadnji so bili pogosto zakupniki posestev, trgovci in gostlničarji ter tako poljski zaupniki. Uporniki niso prizanašali niti ženskam niti otrokom, oplenili so pa tudi njihova posestva in katoliške cerkve. Jude so pogosto nasilno prekrščevali v pravoslavno vero. Vsi ogroženi so se reševali z begom proti Poljski ali Litvi.

Literarno slikovito prikazuje to tragično dogajanje zgodovine poljski pisatelj in Nobelov nagrajenec Henryk Sienkiewicz v svoji znameniti knjižni trilogiji Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez:

»Včasi jo je (stepo) napolnjevala velika vojna. Takrat so vihrale po njej tatarske tolpe, kozaški polki, poljski ali vlaški prapori, v nočeh je konjsko hrzanje odgovarjalo volčjemu tuljenju, glas kotlov in medenih tromb se je razlegal do Ovidovega jezera¹ in do morja, a na Črni poti, na Kumanjskem – dejal bi – se je razlivala človeška povodenj. Poljske meje so branile od Kjamjenca pa do Dnjepra postojanke in polanke² in mesto, kjer bi se imele poti strniti, si spoznal po neizmernih ptičjih jatah, ki so letele proti severu, preplašene po tolpah. Toda Tatar se je naglo kakor ptica pojavil v južnih vojvodstvih, bodisi da si je upal iz Črnega lesa, bodisi da je prebredel Dnjester od vlaške strani ...« (Z ognjem in mečem. Prevod V. Mole)

Tatarov so se bali posebno zato, ker so svoje ujetnike na veliko prodajali na jugu kot sužnje. Na drugi strani so se Poljaki zbrali okrog magnata Jeremija Wišniowieckega, ki je nato krenil s svojo zasebno armado proti vzhodu in tam zganjal nad Ukrajinci nič manjši teror kot domači uporniki nad svojimi nasprotniki. Poljske sile so štele 32.000 plemičev in 800 nemških najemnikov, ukrajinske pa od 80.000 do 100.000 mož in med njimi okoli 40.000 registriranih kozakov. V bitki pri Piljavici 23. septembra 1648 so bili Poljaki popolnoma poraženi in uporniška vojska je zato lahko napredovala proti zahodnim pokrajinam, Galiciji in Volhiniji. In tako dosegla celo Lvov, ki ga pa ni zavzela.

1 Črno morje

2 Polanka (palanka), pod zemljo skrita trdnjava