Otroštvo, ki to ni bilo

Številke za srečo, 1. del

O ljubezni, ki nam je lahko v pogubo, je pisal že Ivan Tavčar. Nekaj krivde zanjo danes pade tudi na duhovno revščino, brezdomstvo, mamila, alkoholizem, razvajenost in še kaj. Žal so takšne ljubezni del našega vsakdana. Celo vedno več jih je!

»Ženske so se od 19. stoletja do danes zelo feminizirale, imamo brez števila društev in različnih organizacij, ki se zavzemajo za njihove pravice. A nič ne pomaga takšnim, kot je bila moja mama. Vem, da je treba o pokojnih govoriti le dobro, a nekaj naj bo jasno: o naši družini ne bom pripovedoval zato, da bi koga blatil! Tega si ne želim. Vesel pa bi bil, da bi se kakšna od bralk začela zavedati, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni! Družina moje mame Nede je živela na obrobju Ljubljane. Morda je bila babica za spoznanje bolj stroga, a tudi zato je hitro našla opravičilo: starši so sestri pustili preveč svobode, šolo je obesila na klin in do svoje prezgodnje smrti bluzila, dokler je ni, kot težko alkoholičarko, povozil vlak. Srčno si je želela, da bo z malo več strogosti obdržala mojo mami na pravi poti! Žal pa ni računala, da se bo pri komaj šestnajstih nesmrtno zaljubila v napačnega moškega. Ati je bil skoraj dvakrat starejši, ločen, z dvema otrokoma. Če lahko sodim po fotografijah iz družinskega albuma, je bil precej zanemarjen, imel je gnile zobe, iz ust pa mu je menda tudi zaudarjalo. Kaj točno je nagovorilo mami, da se je že po nekaj tednih poznanstva preselila k njemu – po ločitvi je živel pri starših – ni vedel nihče. Tast in tašča sta bila vsaj toliko pametna, da ji nista dovolila, da bi pustila šolo in se zaposlila. Vztrajanje se je izkazalo za koristno: mami je v roku diplomirala, postala je kemičarka. Njen profil izobrazbe je bil zelo iskan, hitro je našla kar dobro plačano službo. Ati je bil ves ta čas brez službe, popival je, ko se je vrnila s predavanj, ga je iskala po mestu, da ga je pripeljala domov. Če ga ne bi, bi obležal v kakšnem grmovju, kjer koli pač. Sicer je imela štipendijo, a je tudi delala. Zase in za atijevo pijačo. Prijateljicam je zamerila, ker je niso razumele, s starši se je skregala, ker so jo prosili, naj se vrne domov, dokler je še čas. Ati je imel nad njo popolno kontrolo. Če ga ni ubogala, je bila tepena, a kaj ko ga je potem imela še raje. Leta so tekla, izpraznilo se je stanovanje tik zraven tistega, v katerem so živeli. Kupila ga je, prebili so steno, da so imeli več prostora. Kadar je bila na službenem potovanju, so prihajali na obisk atijevi prijatelji. Popivali so, včasih tudi kaj razbili. Začeli so kaditi marihuano. Včasih se jim je pridružil še kakšen dijak iz internata. Mami ni nikoli povzdignila glasu, zmeraj je za obiskovalci pospravila, pomagala atiju, da se je v kopalnici očedil svinjarije, ki se je v tednu njene odsotnosti nabrala. Ni pa dovolil, da bi se dotaknila njegovih las. Bili so dolgi, že čisto sivi, spenjal si jih je v čop. Bil je prepričan, da je podoben Saulu Hudsonu, ameriškemu kitaristu, ki je bil rojen na isti dan kot on. Kdaj točno je ati začel mami brutalno pretepati, ne vem. Gitica, njena sestrična, je sicer že nekaj časa slutila, da zelo trpi, a kaj ko je trmasto molčala. Na debelo se je pudrala po obrazu in po vratu. To sem še pozabil povedati: bila je zelo lepa ženska, za njo so se moški radi ozirali, dobila bi vsakega, ki bi ga hotela. Pa ga ni. Vztrajala je pri atiju, dokler ni bilo prepozno. Rešilni avto je postal stalni obiskovalec bloka, v katerem sta živela. Mami je imela zaradi strahu pred udarci pogosto hude, psihično pogojene težave z dihanjem. Vzelo ji je sapo in potem je kar nekaj časa trajalo, da je prišla k sebi. Nekoč so jo komaj rešili. Zdravniku-reševalcu je prisegla, da bo, ko se vrne iz bolnišnice, pospravila nekaj stvari v torbo in odšla daleč stran od očeta. Zakaj se ni to zgodilo, ne vem. Vem pa, da je v mesecih, ki so sledili, zanosila. Čeprav je trdila, da otrok ne bo imela, se je vseeno odločila zame. Udarcev je bila deležna tudi v času nosečnosti. Bolj kot jih je vdano prenašala, manj se je ljudem smilila. »Če ji paše, naj bo pa tepena,« so govorili. Menda se je mojega rojstva razveselil tudi ati. Odločil se je, da bo, ko bo porodniške konec, kar sam pazil name. Živa katastrofa! S svojimi frendi se je zakajal, jaz pa sem se drl v hojci ali v stajici kot jesihar. Če je prišla pome njegova mama, jo je napodil, češ nehaj se vmešavati, otrok je moj! Zaradi mene so se v družini skoraj stepli. Nazadnje so me dali v vrtec, ati pa se je od žalosti zapil. Vseeno mi je uspelo, da sem se brez večjih prask dokopal do vstopa v osnovno šolo. Bil sem nevzgojen, zelo samosvoj, zanemarjen, a hkrati zelo bister otrok. Žal so me učitelji odrivali na stranski tir, ker sem motil pouk, jih spraševal neumnosti in kvaril sošolce, v šolo pa sem prinašal tudi alkohol. V tretjem razredu mi je ati prvič ponudil pivo, kmalu so prišle na vrsto žgane pijače, v osmem sem kadil kot turek. Bil sem zelo talentiran za izrazno umetnost, zato sem se vpisal na oblikovalno srednjo šolo. Mamini načrti, da iz mene nekoč nekaj bo, so padli v vodo. Zaradi trave so me izključili, kar mi je bilo čisto prav. Atijeva družba mi je bila bolj domača. Babica je zaradi hude demence, ki je prišla čez noč, morala oditi v domovsko oskrbo. Ded se ji je pridružil, ker je postalo življenje doma tudi zanj nevzdržno. Ati me je imel iz dneva v dan za večjega prijatelja. Glede na to, kaj sva počela, je verjetno že pozabil, da me je zaplodil. Kaj naj rečem o mami? Hodila je v službo, kuhala, pospravljala, če sem ji rekel za denar, ga mi je dala. Nikoli ni spraševala, za kaj ga potrebujem. Po stanovanju je hodila kot senca. Kdo bi si mislil, da so jo v službi, kot strokovnjakinjo, izjemno spoštovali! Pri osemnajstih sem staknil hudo zlatenico. Moje življenje je viselo na nitki.«

(Konec prihodnjič)

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

pretežno jasno
vlažnost: 40 %
veter: S, hitrost: 29 km/h

-4/8

sobota

-8/1

nedelja

-9/0

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

 

 

 

 

 

GLEDALIŠČE / Jesenice, 4. februar 2023

V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice

PRIREDITVE / Gorenjska, 5. februar 2023

Pred slovenskim kulturnim praznikom

PRIREDITVE / Gorenjska, 6. februar 2023

Pred slovenskim kulturnim praznikom

OBVESTILA / Naklo, Šenčur, 6. februar 2023

Vadba za zdravo hrbtenico

OBVESTILA / Kranj, Šenčur, 7. februar 2023

Meritve tlaka, holesterola in sladkorja

DELAVNICE / Tupaliče, 7. februar 2023

Kulinarična delavnica priprave flancatov

OBVESTILA / Preddvor, 7. februar 2023

Počitniško dopoldne za otroke

OBVESTILA / Naklo, Šenčur, 7. februar 2023

Vadba za zdravo hrbtenico

 

 
 

 

 
 
 

Čas je, da zacelimo rane preteklosti / 17:20, 3. februar

"Je pa naša naloga, da vztrajamo na stališču, da za kolaboracijo s fašizmom in nacizmom opravičila ni," je povedal Borut Sajovic. Super. Se ...

Čas je, da zacelimo rane preteklosti / 13:50, 3. februar

Poleg klišejskega scenarija smo letos v Dražgošah prvič v govoru slišali tudi opravičilo.Seveda, "krivec za veliko dražgoško zmago upora in ...

Nesebično je branil Slovence / 15:52, 2. februar

Fuknjeni so tisti, ki častijo morilce Slovencev. In teh je ogromno.

Nesebično je branil Slovence / 11:42, 2. februar

Janz Novakov,a ti je že kdo povedal,da si fuknjen?

Nesebično je branil Slovence / 08:38, 2. februar

In na kaj ste ob razpihovanju in širjenju sovraštva lahko ponosni?

Nesebično je branil Slovence / 12:07, 30. januar

Največji sovražnik komunistov in revolucije. Ponosni Slovenci so in bodo vedno sovražniki Slovenske levice.

Gasilcem v čast / 13:42, 25. januar

Izbor ene besede leta je ZAME nesmiseln. Jaz takoj dobim asociacijo na Begunje. ZAME je smiselna samo povezava več besed. Bom dal primer od ...