Težka krizna leta, 8. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 17. avgust 2022 / 15:06  

Spominjam se pikrih besed občinskega tajnika, ko sem prišel po nakazilo za moko. »Zdej pa boste moke siti vsi, ljudje in živina!« Jaz tedaj pač nisem ničesar upal odgovoriti, dasi sem zbadljivko boleče občutil. Vem pa, da so krave in prašiči te moke bili zelo malo ali nič deležni. Potem zame dela in zaslužka daljši čas ni bilo. Kako sem zavidal tistim redkim srečnežem, ki so redno hodili v tovarno na Jesenice, na Dobravo in še kam. Čez čas sem vendar spet dobil delo pri gozdni upravi. Gradili smo cesto od Mrzlega studenca na Kranjsko dolino. Prav zanimiv način gradnje preko močvirnega sveta. Sekali smo drobnejše smreke in debla polagali eno zraven drugega po vsej cestni površini. Na tak temelj smo nasuli gramoza. Taka cesta se je prav dobro obnesla. S še dvema starejšima delavcema smo spali v Kunščovi koči na Kranjski dolini. Na planini smo si kupili mleko in sir, kdaj smo šli tudi na planino Javornik, kjer se je dobil poceni bohinjski sir iz posnetega mleka. Kuhali pa smo si sami. Pozneje sem se preselil v Vrh (Radovna). Tam smo merili stoječi les, traso za cesto na Klek, pa nekakšne oddelčne meje itd. Nisem bil razvajen, zato se mi delo ni zdelo težko, pa tudi tako življenje ne. Neke noči nas je v bajti zapadel sneg. Nadalje delati ni bilo več mogoče. Skrbela nas je tudi pot v dolino. Prav tedaj pa je iz doline prišel gozdar in nam povedal, da so v Marseillu ubili kralja Aleksandra. Nad vse je legla boleča skrb, če se bo morda ponovilo tisto po umoru v Sarajevu v letu 1914!? Takoj smo odšli domov. Jaz pa kmalu potem za zastonjskega hlapca k Marovtu v Podhom. S tistim dnem pa se začenja nova, nič vesela zgodba …

Na rovtu »Za rudo«

Lepa višinska senožet na Mežaklji je bila to. Vsako leto smo tam pripravili precej voz lepega sena. Sredi planjave je stala velika lesena stavba, ki je spodaj imela prostor za živino, zgoraj pa za spravilo sena. To seno smo po navadi vozili domov šele pozimi v snegu. Kadar smo kosili in sušili na tem rovtu, sem si vselej na tihem želel, da bi potem, ko je bilo že vsaj »za posteljo« suhega sena, vsaj kakšen dan tudi deževalo. Saj je tako prijetno malo poležati v senu, ko na streho padajo težke deževne kaplje. V sedmih letih mojega dela pri Marovtu pa česa takega nisem nikoli dočakal. Če kdaj morda ni bilo sonca, smo morali drvariti, napravljati steljo ali kaj podobnega … Tisto leto sva s hlapcem Jožem začela kositi že navsezgodaj. Samo ob malici in kosilu sva se malo oddahnila, sicer pa delala brez odmora. Veliko trave je že bilo pokošene, ko se je začelo mračiti. Izza Karavank je vstajala svetla polna luna. Bilo je skoro kot podnevi. Povrh pa še prijetno hladno. Domislila in dogovorila sva se, da ne greva spat. Na gladki in ravni planjavi je kosa tako rezala, midva pa oba mlada, zdrava in močna. Bova raje naslednjega dne ob sončni pripeki šla v senco, sva rekla. Kosi sta peli svojo pesem še precej čez polnoč, dokler trave ni zmanjkalo. Drugo jutro sva kajpak ostala delj v senu. Tako sva dočakala, da sta se od doma pripeljala gospodar in gospodinja. Bila je prava nevihta, ko naju nista dobila pri delu. Ni bilo besede pohvale, da gospodarju ni bilo treba niti nabrusiti kose, da je vso košnjo zamudil. Seveda potem s počitkom v senci ni bilo nič. Tretjega dne, ko je že skoro vse seno bilo pod streho, je stric, gospodar, rekel svoji hčeri Minci in meni, naj greva z njim, da nama bo pokazal mejo okrog rovta in gozda. Zraven senožeti je bil tudi velik gozd, poln zrelega smrekovega lesa. Meni je ukazal s seboj vzeti sekiro, da sem ponekod očistil mejo grmovja in mladih drevesc. Da meja mora biti čista in pregledna, je rekel. Precej dolgo je minilo, preden smo se vrnili nazaj na planjavo. Nisem razmišljal, zakaj sem moral na ogled meje. Tudi mi o tem bogati stric ni rekel ničesar. Pozneje, ko me je na ta račun sestrična Minca kajkrat krepko ošvrknila, sem bil mnenja, da sem bil zraven samo zato, da sem po potrebi vihtel sekiro. Sestrična pa je o tem razmišljala več. V meni je zaslutila tekmeca za bogato dediščino. To mi je ne le enkrat dala vedeti, čeprav sem ji vsakokrat odkrito zagotovil, da je njena tovrstna skrb čisto odveč. V kolikor pa je morda stric takrat ali kdaj pozneje razmišljal tudi o tem, česar se je sestrična tako bala – je ona zastavila vse sile in vsa razpoložljiva sredstva, da ga odvrne od takih namer …

(Se nadaljuje)