Odpuščanje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. avgust 2022 / 15:45  

Izidorjeve bitke, 2. del

»Nisem mogel verjeti! Kako so mi lahko obrnili hrbet tisti, ki sem jih cenil in spoštoval, imel rad? Sem si to res zaslužil? Kdor ne uboga, ga tepe nadloga! Ta pregovor mi ni in ni hotel iti iz glave.«

Dopoldne je hodil v šolo, popoldne je iskal delo in prenočišče. Preko študentske napotnice je končno pristal v pekarni, v nočni izmeni. Včasih je zavil v bolnišnico, smuknil v prvo kopalnico in se oprhal. Oblačil ni imel kje prati. S težkim srcem si je kakšen kos spodnjega perila »izposodil« malo tu in malo tam. Ni imel občutka, da krade, nagon po preživetju je v njem zatrl sleherni sram.

»Najteže je bilo, ker sem pred sošolci skrival resnico. Če sem prišel k pouku povaljan in zaspan, so bili prepričani, da sem ponoči popival in se zabaval. Nekateri so mi celo zavidali, prepričani, da sem 'džek', ker to počnem v času, ko je največ učenja. Tik pred maturo so se zresnili še tisti, ki so bili štiri leta največji 'luftarji'!

Konec aprila, ko sem dobil prvo plačo, sem si lahko poiskal tudi sobo. Ni bila bog ve kaj, a sem imel vsaj streho nad glavo! Če danes pomislim, kje vse sem pred tem spal: po garažah, vrtnih utah, v avtobusih, ki so jih šoferji pozabili zakleniti. Kadar je bil mraz le prehud, sem šel tudi štopat. Tovornjakarji so me radi vzeli k sebi. Oni so imeli družbo, jaz pa sem se vsaj malo pogrel. Tudi shujšal sem, imel sem komaj malo čez šestdeset kilogramov. Pri moji višini je bilo to komaj kaj.

'Izposodil' sem si tudi obleko za k maturi. Za hotelom Union je bila neka velika blagovnica, malo sem že pozabil, kako se je imenovala. Po maturi sem obleko, etikete nisem odstranil, pustil v škatli pred trgovino. Zraven sem dodal še šopek rož.

Na maturi sem imel veliko sreče. Znal sem bolj malo, a sem jo naredil z zadostno oceno. Razredničarka je bila zelo razočarana nad menoj. Nisem ji upal pogledati v oči. Svojo skrivnost sem obdržal zase. Veliko let kasneje sva se nekoč ponovno srečala. Beseda je dala besedo in takrat sem ji povedal čisto vse. Moja zgodba jo je zelo presunila. Ni mogla razumeti, da sem lahko brez pomoči premagal težave, v katere sem zabredel.

Samo kakih dvakrat sem pomislil, da bi si vzel življenje. Star sem bil 18 let, vsi, ki so mi kaj pomenili, so mi obrnili hrbet. Dekleta nisem imel, prijateljev tudi ne. Vsaj v Ljubljani ne. Prvi mesec, ko so me moji vrgli iz hiše, nisem imel niti toliko denarja, da bi si kupil žemljo ali jogurt. Kar sem ukradel, to sem lahko pojedel. Vedel sem, da je oče računal, da se bom vrnil domov in ga prosil odpuščanja, ko bo tako hudo, da ne bom mogel več zdržati. A me je, očitno, premalo poznal. Tega, da bi padel pred kom na kolena, ne bi nikoli storil! Ne takrat ne pozneje!

Med počitnicami sem garal kot konj. Ponoči v pekarni, dopoldne sem bil natakar. Popoldne sem kakšno uro odspal. Velikokrat sem bil tako utrujen, da nisem mogel zatisniti oči. Odrešil me je poziv k vojakom. Čeprav sem se vpisal na strojno fakulteto, sem po razmisleku šel raje v vojsko. Dobro leto bom na varnem, sem si rekel. Res je bilo tako. Pogosto sem poslušal, kako so nekateri fantje v vojski potegnili kratko. Ali so se nadrejeni izživljali nad njimi ali so jih maltretirali sovojaki. Meni ni bilo hudega. Po treh mesecih 'obuke' sem pristal v mehanični delavnici, kjer sem se počutil kot doma. Nadrejeni oficir je cenil moje znanje in me tudi podpiral, ko sem se kdaj pa kdaj šel spočit v univerzitetno knjižnico. Po mojem mnenju sem bil edini v vojašnici, ki ni nikoli dobil nobenega pisma niti me ni nihče prišel obiskat. Časa, da bi razmišljal, kako sam sem in osamljen, nisem imel.

Čeprav sem si silno želel, da bi študiral, se to takrat še ni zgodilo. Prijatelj iz vojske me je povabil, naj grem z njim v Nemčijo. Da v tovarni Volkswagen v Wolfsburgu potrebujejo pridne delavce. Naj se po petih letih molka najprej oglasim doma in se prepričam, ali so še vsi živi, ali naj kar odidem v tujino? Z bolečino v srcu sem se uprl skušnjavi.

Nemčija je za dobrih sedem let postala moj dom. Bil sem priden, zelo inovativen, iznajdljiv, predvsem pa prilagodljiv. Omogočili so mi, da sem se izobraževal, zelo hitro pa sem tudi napredoval. Po dveh letih sem nemščino govoril, kot bi bila moj materni jezik.

Leta 2000, malo pred božičem, so me sodelavci povabili, naj grem z njimi v Hannover, v opero. Nič me ni vleklo, zdelo se mi je, da strojnik, kakršen sem bil, v operi nima kaj iskati. Pred vhodom v razsvetljeno preddverje smo trčili v skupinico razposajenih in smejočih se deklet. Niso nas spustile naprej, želele so, da pokusimo šampanjec, ki so ga imele s seboj. Za tisto, najbolj jezično, se je kasneje izkazalo, da je doma iz Maribora. Izmenjali smo si naslove ter se dogovorili, da novo leto preživimo skupaj. Že naslednji dan pa me je Sonja poklicala in me prosila, ali jo lahko peljem domov. Izvedela je, da so očeta ponoči urgentno odpeljali v bolnišnico.

In tako sem se odpravil na dolgo pot z dekletom, ki sem ga komaj poznal – 1200 kilometrov in več kot 15 ur vožnje pa je naredilo svoje. Zaljubila sva se! Nikoli poprej se osamljenosti, v kateri sem živel, nisem tako zavedal kot ravno v trenutkih, ko sem imel ob sebi dekle, ki mi je bilo všeč. Jaz pa njej. Poročila sva se na hitro, še pred pustom. Vabilo na poroko sem poslal bratom in tudi staršem. Nobenega odgovora nisem dobil.

Ko je bil sin star osem let, smo se zapeljali v domačo vas. Bila je zelo drugačna, kot sem jo imel v spominu. Ustavili smo se pred rojstno hišo. Ni se dosti spremenila. S sinom sva stala na drugi strani ceste. Ne morem povedati, kako sem si zaželel, da bi potrkal na domača vrata, a si nisem upal. Potem sem zagledal očeta, ki je na dvorišče pripeljal samokolnico. Pogledal je proti meni, ali me je spoznal ali ne, ne vem. Kmalu je izginil v notranjosti hiše. Odšel sem na banko, kjer je še zmeraj delal brat. Izmenjala sva si nekaj vljudnih besed. Ni pa me pogledal v oči.

Morda bodo domači prebrali mojo zgodbo. Če bodo pozabili na zamere, bom vesel našega srečanja. Vem, da odpuščanje ne more spremeniti preteklosti. Lahko pa nas zbliža v letih, ki jih imamo še na voljo!«

(Konec)