Za vedno prva in druga kolajna

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. avgust 2022 / 10:44  

V začetku tega meseca je minilo trideset let, odkar je naša takrat še zelo mlada država dobila prvi dve olimpijski kolajni. Na olimpijskih igrah v Barceloni sta se najprej bronastih odličij veselila blejska veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj, le dan za njima pa so prav tako bronasta odličja okrog vratu prejeli člani blejskega četverca brez krmarja Sadik Mujkić, Milan Janša, Sašo Mirjanič in Jani Klemenčič.

Tri desetletja kasneje, prejšnji torek, so fantje sklenili, da se znova zberejo tam, kjer se je vse začelo in kjer so dolga leta imeli svoj drugi dom – v Olimpijskem veslaškem centru Bled v Zaki. Oblekli so si nekdanje tekmovalne drese, nato pa znova sedli v čolne. Seveda ni bilo tako kot včasih, ko so se pognali po jezeru, saj je bilo treba izkoristiti minute za obujanje spominov, popoldanska ploha pa jih tudi ni nikamor priganjala. Dovolj je bilo časa za fotografiranje, za pozdrave številnih prijateljev, predvsem pa za druženje, ki se je še pozno v večer nadaljevalo v restavraciji Špica, kjer je Jani Klemenčič z ekipo pripravil večer spominov.

Prva kolajna za Čopa in Žveglja

V Barcelono je leta 1992 potovalo 35 slovenskih športnikov in športnic, med njimi šest veslačev. Najprej sta v dvojcu brez krmarja nastopila Iztok Čop in Denis Žvegelj. Oba sta junija dopolnila komaj dvajset let in oba sta bila prepričana, da olimpijsko odličje ni nedosegljivo.

»Danes se rad spominjam boja za prvo olimpijsko odličje, saj na tiste čase gledam z distance. Moram reči, da sva takrat razmišljala celo o srebrni kolajni, ko danes razmišljam o tej tekmi, pa je bilo seveda bronasto odličje nekaj posebnega. Takrat pa smo bili še premladi, da bi vedeli, kaj vse lahko gre narobe,« pravi Iztok Čop, ki je z veslanjem ostal povezan vse življenje, saj je še vedno v upravnem odboru blejskega veslaškega kluba, prav tako je v izvršnem odboru zveze. Je tudi športni direktor italijanskega podjetja, kjer izdelujejo čolne. Tako še vedno odhaja na vsa večja tekmovanja, kjer tudi že nastopata njegovi hčerki, starejša Ruby in mlajša Amber. »V tem primeru skušam biti na tekmah zgolj kot starš. Če imam vprašanje, se posvetujem s trenerjem. Nasvete delim le, če me katera od hčerk kaj vpraša. Dejstvo je pač, da ni situacije, v kateri nisem bil,« pravi Iztok Čop, ki ga ob petdesetletnici, ki jo je praznoval pred kratkim, čaka še ena prelomnica, saj starejša hčerka Ruby odhaja na študij na Nizozemsko, kjer bo tudi trenirala.

»Najbolj se spominjam, da je bila pred tekmo huda vročina, mene pa je zeblo. Ko sem slišal znak za start, je šlo po načrtu in kolajna je bila najina,« se spominja Denis Žvegelj.

»Veslanje in tudi medalja sta bila zame zagotovo življenjska izkušnja. Takrat je bila mlada država, mi smo bili mladi in meni je uspeh veliko pomenil. Zagotovo je bila zame ta medalja nekaj posebnega. Kasneje sem nastopal v četvercu in takrat smo bili četrti,« se spominja Denis Žvegelj.

Druga kolajna za četverec

Le dan po tem, ko sta se prvega olimpijskega odličja veselila Iztok Čop in Denis Žvegelj, so v Barceloni tretje mesto osvojili še člani četverca brez krmarja Sadik Mujkić, Milan Janša, Sašo Mirjanič in Jani Klemenčič. V finalu proti Avstraliji in Združenim državam Amerike niso imeli večjih možnosti, so pa uspešno nadzirali novozelandsko, nizozemsko in nemško posadko. Predvsem slednja se je nevarno bližala. Slabih 250 metrov pred ciljem se je Milan Janša zadrl: »Še sto metrov!« Trik je deloval. Četverica je iz sebe iztisnila še zadnje atome moči in Sloveniji priborila še drugo olimpijsko odličje.

»Težko rečem, da mi je kolajna prinesla kakšno veliko spremembo. Še naprej smo trenirali in si želeli, da bi dobili še kakšno. Toda ker smo prvo kolajno dobili zgolj za 14 stotink, smo kasneje to plačevali z dvema četrtima mestoma,« pravi Milan Janša, ki svojima otrokoma nikoli ni priporočal vrhunskega športa. »Vsak vrhunski šport pušča zdravstvene posledice in sinova sta veslala le kakšen mesec, nato sta se raje odločila za študij. Veslal sem do 38. leta, sedaj imam še tri leta do upokojitve. Prej sem delal v igralnici, zadnjih 15 let delam v Festivalni dvorani,« pravi Milan Janša, ki sicer priznava, da mu za vsa leta v veslanju ni žal, da pa ima težave z zdravjem, zlasti s hrbtom.

»Že decembra, ko smo bili na pripravah za novo sezono in smo se skupaj usedli v čoln, sem vedel, da smo pravi. Vse skupaj smo stopnjevali in imeli res krasno leto,« se spominja Sadik Mujkić, ki je takrat že imel olimpijsko odličje iz Seula. »Glede na to, da je bila ekipa sestavljena na novo, smo si po tiho želeli kolajno. Ko smo prišli v Barcelono, me je najbolj spodbudil stavek ameriškega veslaškega trenerja, ki je rekel, da se najbolj boji Slovencev, ki da smo res 'od hudiča'. Tega se spomnim, kot da bi bilo včeraj,« je povedal Mujkić, ki je bil precej let v domačem klubu tudi trener, zadnji dve leti pa ne več.

»Spomini na tekmo v Barceloni so še zelo živi, zdi se mi, kot bi bilo včeraj. Sploh se mi ne zdi, da bi minilo že trideset let. Čeprav se fantje večkrat srečujemo, pa se še nikoli nismo v polni zasedbi, s trenerji, maserko, serviserjem ... To se mi zdi res nekaj posebnega,« je bil navdušen Jani Klemenčič, ki je bil pobudnik druženja ob tridesetem jubileju.

»Veslanje je šport, v katerem se ekipa res pokaže kot ekipa. Treba je delati enako in tudi misliti enako. Zato nikoli ni bil nihče vodja ekipe, pa vendar smo vsi vedeli, kdo to je. Najpomembnejše pa je to, da smo se dopolnjevali in bili pripravljeni dati vse drug za drugega,« pravi Jani Klemenčič.

Žal je Sašo Mirjanič v prometni nesreči umrl dobri dve leti po olimpijskih igrah v Barceloni. Prijatelji so ga minuli torek obiskali na grobu, v čoln pa je z njimi stopil sin Uroš Mirjanič. »Sem zgolj eno leto starejši od te medalje. Spominjam se, da sem ob tej priložnosti 'pojedel' mikrofon novinarki,« je med smehom povedal Uroš Mirjanič.

Prav tako sta spomine na olimpijske igre v Barceloni ob okrogli obletnici na Bledu obujala trenerja Miloš Janša in Stanko Slivnik. »Mislim, da nisem bil prestrog trener, sploh ne, kadar to ni bilo potrebno,« je povedal Miloš Janša, Stanko Slivnik pa je priznal, da je bila to le ena od mnogih preizkušenj, zato olimpijskega stresa ni bilo. »Kasneje je bilo rompompoma več, takrat pa smo se v miru pripravili in tekmovali,« je dodal Slivnik.