Kosci, 6. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 11. avgust 2022 / 10:21  

Kdaj smo se kosci tudi ustavili in zapeli pesem. To je bila lepa navada, posebno na višinskih senožetih, na rovtih. Posebej je to bilo nekaj idiličnega, ko smo v bregu prikosili do vrha ali ko smo prenehali delati v večernem mraku. Potem so se petju odzvali še kosci na drugih rovtih, v drugih grapah in bregovih … Sedaj, ko v poznih letih obujam te spomine, je v tem vse drugače. Na ravnini podirajo travo traktorske kosilnice, seno obračajo in pobirajo stroji. Višinske senožeti, kjer delo s stroji ni mogoče, ostajajo nepokošene. Zarašča jih drevje in grmovje, ker se ročno delo več »ne splača«. Za prijetno pesem in celo za sosedski pogovor ali kakšno folklorno zanimivost tudi ni časa. Sicer pa je v našem času vse manj ljudi, ki sploh še znajo s koso kositi, z grabljami grabiti ali seno z vilami naložiti na vprežni voz. »Ostre kose, frišne rose, travca rada se kosi ...« Te pesmi moje mladosti niti v radiu ni več slišati …

Težka krizna leta

Moj rodni dom je bila skromna kajža. Nekaj manjših njivic, dva rovta in nekaj gozda. V hlevu sta po navadi bili dve kravi, pa še kakšna telica za naraščaj. V svinjaku dva prašiča. Vselej smo imeli tudi konja. Ta je moral, čeprav le bolj revno kljuse, vsa vozna dela opraviti sam. Tudi pri oranju ni dobival priprege. Pri hiši je bilo vsakovrstnih voženj kar precej. Težo tovora je neredko moral furman deliti z utrujenim konjičem. Njive in krave so dajale številni družini samo najpotrebnejše. Lačni ravno nismo bili, kruh pa je le bil večidel pod ključem in so ga otrokom rezali le tanke kose. Namesto kruha smo kdaj dobivali suho sadje, tepke in jabolčne krhlje. Za očeta je bilo dela vselej doma čez glavo. Na kakšno delo za zaslužkom skoro ni bilo misliti. Morda je bila izjema le pozimi kakšna vožnja lesa s Pokljuke, kar pa je denarne potrebe le malo zakrpalo. Največje luknje v proračunu je navadno zamašila prodaja kakšnega prašiča, teleta, na vsakih nekaj let, če je vse šlo po sreči tudi kakšne krave. V sili je padla tudi kakšna smreka, ki je navrgla morda stotaka. Spominjam se, da sem kdaj v gozd v Fajfarco, kjer sva z atom pripravila voz drv. Ta drva je drugi dan oče peljal na Jesenice, in če je imel posebno srečo, jih je prodaj za sto dinarjev. Za toliko denarja je bilo mogoče kupiti npr. srednje dobre čevlje. Za denar pa je bilo toliko potreb. Obleka, obutev, sladkor, sol, šola, davki in še toliko drugega. V trgovino kmetijske zadruge smo hodili nakupovat »na knjižico«. Seveda pa niso dajali kar v nedogled. Dolg je bilo treba občasno tudi poravnati. Ker rednega zaslužka ni bilo, je knjižica vzela prašiča, teleta, kravo. In še je zmanjkalo. Dolg je treba samo začeti, potem se dela sam. Breme je vsak dan večje in tako je morala od hiše njiva »na oprekeljnu«, gozd »v grabnah«. Njiva je šla za 10.000 dinarjev. Večina tega denarja je bila kar prepisanega na račun dolga. Ostanek pa je oče dobival zelo neredno v hranilnici. Kot za miloščino je hodil prosjačit zanj. Prav tragično ali komično je bilo, da je ta denar nekajkrat dobil v samih kovancih po 25 par. Nikoli več kot 100 dinarjev naenkrat. Koliko je bil vreden gozd, ne vem. Gotovo pa ga industrialec Golob ne bi bil kupil, če ne bi bil poceni. Toda kadar v grlo voda teče … Globoko v spominu mi je ostal naslednji primer: Nekdo je kupil kravo. Z očetom sta se pogodila za 1.000 dinarjev. Ob dogovoru je plačal sto dinarjev. Drugo, da bo dal čez nekaj dni, ko bo oče kravo peljal v Sp. Gorje. V naslednjih dneh so starši vse preudarili, kako obrniti tisti denar, da bo čim več odvrnil. Kdo bo dobil nove hlače, kdo čevlje, srajco ali podobno. Končno sta oče in brat kravo odpeljala. Vsem nam je bilo slovo težko. Kupec jo je v Sp. Gorjah prevzel in tudi pošteno plačal. Ko pa sta se oče in brat vrnila domov – denarja ni bilo nikjer. Nič ni pomagalo, da smo tekli nazaj, iskali, vpraševali, jokali. Denar je oče nekje izgubil in ni ga bilo več … Pri hiši ni bilo niti dinarja … V takih razmerah sem odraščal. Tudi sem skušal že sam kaj zaslužiti. Edina možnost je bila z nabiranjem in prodajo jagod, borovnic, malin. Še sreča, da je vse to zorelo v času šolskih počitnic. Sprva sem hodil nabirat sam, navadno v varstvu Žarkovega ata. Pozneje so doraščali bratje in so se mi drug za drugim pridružili. (Se nadaljuje)