Frizerski salon za polno dvorano

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 7. avgust 2022 / 17:19  

Dolg aplavz polne Jurjeve dvorane v Stari Loki je bil iskrena nagrada šestim igralkam iz odrskega frizerskega salona, članicam gledališke skupine Slovenska Pristava iz Buenos Airesa. Argentinske Slovenke so na šestih ponovitvah slovenske turneje navduševale v melodrami Roberta Harlinga Jeklene magnolije.

»Naravna lepota je nekaj, česar ni,« lastnica frizerskega salona Truvy Jones (v odrski podobi Gabi Bajda Križ) v prepričljivem tonu daje prva navodila novi pomočnici Anelle Dupuy Desoto (Viki Selan). Povsem jasno, mar ne, saj se lepota vendarle ustvarja tudi v frizerskem salonu – vsaj kar se pričesk tiče. V frizerskem salonu iz predstave Jeklene magnolije Roberta Harlinga, ta je leta 1989 prišla tudi na filmsko platno s takrat pravo zvezdniško zasedbo (Shirley MacLaine, Sally Field, Dolly Parton, Olympia Dukakis, Julia Roberts in Daryl Hannah), se ustvarja še marsikaj drugega – predvsem pa dobro ozračje, ki med protagonistkami, sicer značajsko zelo različnimi ženskami, krepi zaupanje in jih s tem poveže v močna prijateljstva.

Zgodba se sicer dogaja v majhnem mestu v Louisiani v ZDA, v gledališki predstavi v štirih dejanjih pa je osrednje dogajanje omejeno na frizerski salon, kjer stranke med urejanjem zunanjosti razgaljajo svoja čustva in razkrivajo težave, upe in strahove, s katerimi se v življenju srečujejo. Osrednji lik predstave je mlada Shelby Eatenton (Andrejka Puntar Gaser), ki ima diabetes, a se sveže poročena z možem kljub temu odloči zanositi. Po rojstvu zdravega sina stvari vendarle ne potekajo, kot bi si vsi želeli. Ženske, čudovite argentinske Slovenke – ob že omenjenih se na odru predstavijo še Cvetka Češarek Tomaževič (igra vdovo nekdanjega župana) in Beti Petkovšek Mavrič (večno godrnjava bogata soseda) ter kot Shelbyjina mama Maruča Zurc, ki je predstavo tudi režirala – v danih okoliščinah v igri še okrepijo medsebojne odnose in dokazujejo svojo žensko moč, ki je moškim pogosto španska vas.

Pandemija prestavila gostovanje

Gledališka skupina društva Slovenska Pristava iz Buenos Airesa je v Slovenijo prišla na že dolgo načrtovano turnejo, v okviru katere so pripravili šest ponovitev igre Jeklene magnolije, in sicer v Šentrupertu na Dolenjskem, Šentvidu v Ljubljani, Tuhinju, Adergasu, Šentjoštu nad Horjulom in Škofji Loki. Slovenska Pristava je slovenski dom, ki je bil ustanovljen leta 1959 v Castelarju, delu Buenos Airesa v Argentini, pod njegovim okriljem pa med drugim delujejo sobotna šola, pevska, folklorna in mladinska skupina, kadar se najde pravo besedilo za igro, pa seveda tudi gledališka skupina. Ta je doslej uprizorila že številne igre tako slovenskih kot tujih avtorjev.

Igro so na domačem odru prvič uprizorili leta 2016, jo še enkrat ponovili čez teden dni in v naslednjem letu v še enem slovenskem domu San Justo v drugem predelu Buenos Airesa. »Počakali smo leto dni, ker je vmes naša 'Shelby' rodila, potem pa smo želeli priti na gostovanje v Slovenijo. Na Uradu za Slovence po svetu so nam že odobrili sredstva za financiranje poti, pa je vmes prišla pandemija. Po dveh letih pa nam je le uspelo,« pove režiserka Maruča Zurc, ki je v Sloveniji pred skoraj dvema desetletjema že gostovala kot igralka v predstavi Striček Vanja A. P. Čehova.

Seveda imajo v Argentini med ljubiteljskimi igralci tudi moške, a so pred leti igrali predstavo 12 jeznih mož, v kateri nastopajo samo moški. »Punce smo bile malo ljubosumne in smo si rekle, zdaj smo pa mi na vrsti. Ko je bil pri nas na obisku Rok Klemenčič, ljubiteljski igralec iz Žirov, sem ga nagovorila, naj nam najde besedilo, v katerem igrajo samo ženske. In je našel Jeklene magnolije, za kar sem mu zelo hvaležna,« pove Maruča; da je pomagal najti tudi rekvizite, ki so jih na odru potrebovali v okviru slovenske turneje. Lani so igrali še v več kot tisoč kilometrov oddaljeni Mendozi, kjer so v tamkajšnjem slovenskem domu pripravili prvi dogodek po pandemiji in navdušili tamkajšnje slovenske rojake.

Tudi doma govorijo slovensko

Drugo polovico ponovitev so tako »magnolije« odigrale v Sloveniji. Svoje nastope so strnile na vsak drugi dan. »Ko smo odigrale prvo predstavo v Šentrupertu, smo si rekle, ojoj, še pet predstav imamo pred seboj,« pove lastnica znamenitega stavka o naravni lepoti, ki je ni, odrska šefica salona Gabi Bajda Križ: »Danes, ko smo odigrale šesto predstavo, pa nam je hudo, ker je ta zadnja. Res smo se lepo vživele tu, v naši Sloveniji.« Od tod torej tiste žlahtne solze na očeh igralk ob priklonu po predstavi. Da je morala še nekoliko paziti na hojo v zadnjih predstavah, saj je v Sloveniji nerodno padla in si v skrbi, da si ne bi poškodovala pred časom operiranega kolka, nategnila stegensko kito in mišico, pove Zurčeva, ki je po pregledu na urgenci Kliničnega centra vendarle stisnila zobe, in pokazala, kot pravi, da je res jeklena magnolija.

Z odra ves čas predstave slišimo čudovito slovenščino, kakršne Slovenci v matični državi skorajda ne poznamo več. A obe sogovornici povesta, da jim jezik ni delal velikih težav, saj ga še vedno tudi v četrti generaciji govorijo doma v svojih družinah. »Največ težav je bilo pri gospe režiserki, ki včasih pozabi malo besedila, še dobro imamo oba šepetalca,« je duhovita Maruča; da je bilo pomembno, da so za posamezne vloge izbrali prave igralke. »Beti je recimo tudi sicer razburljiva in impulzivna in ji je bila vloga pisana na kožo. Odlična je v njej. Najprej je rekla, da ona pa že ne zna igrati, pa mislim, da mi je danes hvaležna, da sem vztrajala,« pove režiserka in doda, da je tokrat res imela srečo z igralsko ekipo.

»Sama na ljubiteljskem odru igram že od svojih najstniških let. Res se je bilo tokrat treba naučiti kar veliko besedila, ampak ko se enkrat vživiš v vlogo, potem je vse lažje,« pove Gabi, ki je po stroki sicer arhitektka, in v duhovitem tonu doda, da bi bila najbrž bolj slaba frizerka.

Ljubimo našo Slovenijo

To je stavek, ki so ga naši argentinski gostje tisti večer v pogovorih po predstavi večkrat ponovili. »V prostih dnevih med predstavami smo malo povandrali po Sloveniji. Šli smo na Bled, v Škocjanske jame, Iški vintgar, kopali smo se v Podpeškem jezeru, povabili so nas na jadrnico v Izolo, ni pa manjkalo tudi nakupovalno središče v BTC Cityju. A smo 'babe', a nismo ...« je dobre volje Maruča Zurc, sicer po stroki medicinska sestra instrumentarka. Obe sogovornici dodata, da bosta iz Slovenije odnesli same pozitivne občutke. Tudi zato, da so potočile solze ob priklonu na odru, ker ljubijo Slovenijo in ne vedo, kdaj se bodo spet lahko vrnile v domovino svojih staršev, babic in dedov.

Naj se ob koncu vrnemo k prvemu stavku – tudi slovenski jezik ni dan vsakemu in vedno. Njegove lepote se lahko zavedaš le, če ga govoriš vsak dan. Kot naši tokratni gostje iz Slovenske Pristave v Buenos Airesu.