Moj Toni

Življenje je čudovito darilo, ki pa ga vsi ne čutimo v enaki meri. Tole je resničen zapis o nekaj trenutkih življenja mojega prijatelja Tonija. V mladih letih sva živela zelo blizu, med njegovo in mojo hišo je le nekaj deset metrov, kar je pogojevalo najin odnos. Postala sva prijatelja, ki sta dan za dnem balinala na produ ob reki Sori. Pred tovarno Celuloze so zgradili jez za potrebe elektrarne, zato so nastajale ob velikih vodah sipine raznih oblik, ki so bile kot nalašč za igranje z balinčki iz kamenja. Postala sva prava strokovnjaka.
 
Leta hitro tečejo in jaz sem obiskoval osnovno šolo, vendar v njej Tonija nisem našel. Mislil sem si, da je v drugi podružnični šoli v drugem kraju, saj je stanoval v hiši, ki je spadala pod podružnično šolo. Tako so se najini vsakodnevni sestanki in pogovori nekako končali. Vse, kar sem o njem še slišal, je bilo to, da je zbolel za hujšo boleznijo in da je v bolnici. Umrli so mu starši in nato še starejši brat.
 
Vrtinec življenja je mešal dogodke in Toni je iz pogovorov in srečanj poniknil v neznano. Po desetletjih sem občasno slišal, da je zaradi obolenja možganov tudi umrl.
 
In tako je minilo celih sedemdeset let (!), dokler mi ni pred 14 dnevi moj Toni ponovno prišel na misel. No, sem si rekel, sedaj pa je čas, da razčistim, kakšna je resnica o njem. Podal sem se na pot iskanja zvez, ki pa so bile zaradi pomanjkanja informacij zelo redke. Vendar mi je ena od znank omenila, da obstaja možnost, da je Toni še vedno živ in je v zavodu za duševne bolnike nekje na Štajerskem. Mimo tega objekta v Slovenskih goricah sem se mnogokrat peljal in se mi niti malo ni sanjalo, da bi v tem ogromnem kompleksu živel moj pogrešani Toni.
 
Čas je naklonjen tehnologiji, zato sem poiskal naslov zdravstvene ustanove in zamislite si, da sem v dveh urah dobil prijazen odgovor, ki mi je sporočil, da je pri njih v »hospitalu« res moj Toni.
 
Takoj sem se odločil, da ga obiščem. Zadeva pa le ni tako preprosta, saj o njem nisem vedel tako rekoč nič. Naj kaj nesem, da se bova skupaj posladkala? Kaj naj mu rečem, da sem se nanj spomnil po 70 letih? Te in druge misli mi niso dale spati, pa sem si rekel: grem – in kar bo, pa bo!
 
In tako sem se v nedeljo popoldne odpeljal v to prelepo štajersko deželo. Srce pa sem imel težko, v glavi mi je brnelo, ponovno so prišle na dan različne misli in vprašanja. Kaj naj ga vprašam? Kaj naj si mislim o njegovi odsotnosti? Sem za ignoranco kriv jaz?
 
Na dvorišču pred zavodom so me pozdravili pacienti, ki živijo v svojem svetu. Za povrh me je objela prijetna gospa v zimskem plašču rekoč: »No, a si vendarle prišel ... Tako težko sem te čakala.« Vsi ti trenutki so me še dodatno vznemirili. Ko sem se uspešno razšel s sprehajalci, sem našel pisarno, kjer so me pospremili v stavbo, kjer je nastanjen moj mladostni prijatelj.
 
Sestra se mi je prijazno nasmehnila in me vprašala, od kod prihajam. Ko sem ji povedal, da sem od daleč, je postala še bolj prijazna in me opozorila, da Toni po kosilu leži in počiva. No, ja, sem si mislil, ga bova že nekako prebudila. Medtem sva prišla do njegove sobe, v kateri so bili še drugi pacienti. V kotu je v postelji ležal majhen človeček, ki ga je sestra objela in mu prišepnila, da je dobil obisk.
 
Ko sem ga ugledal, mi je v trenutku butnila na dan vsa moja rana mladost, ki sem jo preživel nekoč daleč, daleč nazaj. Takoj sem ga prepoznal, čeprav je bil ob najinem slovesu star le sedem let.
 
Bil je moj Toni.
 
Zazrl sem se v njegove oči, ki so me pozorno motrile, začel sem z običajnim vprašanjem: »Kako si, moj Toni?« Na obrazu, ki nima niti ene gubice, se izraz ni nič spremenil. Ostal je tiho. Samo njegove oči so me gledale in strmele vame. Nakar sem mu rekel, kdo sem, pa tudi po tem ni bilo odziva. Sestra, ki je stala za menoj, me je pocukala za rokav in mi nežno prišepnila: »Gospod …, Toni ne govori in se ne odziva na dogodke. Že desetletja. Pustila vaju bom sama, vi pa malo posedite ob njem.« Tako sem tudi storil. Nadaljnjih nekaj deset minut je minilo v mojem samogovoru, ko sem mu skušal povedati, da mi je žal, da ga nisem uspel videti že preje, čeprav sem imel možnost. In tako je ostalo do slovesa, ko me je še vedno motril in opazoval moj obraz. Ko sem se poslovil tudi od sestre, sem imel občutek, da je bilo tudi njej hudo pri srcu. Rekla je samo še: »Lepo, da ste ga prišli obiskat!«
 
Ne morem se spomniti, da bi bil kdaj v življenju tako žalosten, kot sem bil pri zapuščanju Zavoda. Mislil sem si, kaj vse sem v tem dolgem obdobju videl, občutil in doživel, pa je bilo Toniju odvzeto.
 
Kje je odgovor na to vprašanje?
 
Čez slab mesec dni sem izvedel, da se je Toni poslovil s tega sveta.
 
F. Jurman, Ladja

Oddaj svoj komentar

Kranj 3°

pretežno jasno
vlažnost: 98 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

1/18

nedelja

4/13

ponedeljek

5/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 17. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Koroška Bela, 17. marec 2024

Križev pot na Ajdno

GLEDALIŠČE / Breznica, 17. marec 2024

Čarodej Jan

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 17. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 18. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.