Rojstva in življenja spomenikov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 31. julij 2022 / 09:22  

Ddr. Damir Globočnik v knjigi Spomeniki obravnava usode tridesetih slovenskih javnih spomenikov. Predstavlja njihove zanimive zgodbe, od idej in pobud zanje do njihovih postavitev in v nekaterih primerih tudi odstranitev. Od Prešernovega nagrobnika v Kranju do Spomenika zmage v Murski Soboti.

Kaj je določalo vaš izbor tridesetih spomenikov, ki ste jih uvrstili v knjigo: pomembnost osebnosti, ki so jim bili posvečeni, zanimive zgodbe oziroma dogajanje ob njihovi postavitvi in kasneje, kaj drugega …?

V ospredju so usode posameznih spomenikov, ki so pogosto bolj zanimive, kot si predstavljamo, saj sem spadajo tako pobude za postavitev spomenika, oblikovanje spomeniških odborov, težave pri zbiranju sredstev, izbor kiparja, kamnoseka, pa naknadni odzivi na postavljeni spomenik in tudi, kaj se je s spomenikom dogajalo po postavitvi vse do danes. V večini primerov gre za precej dinamične procese, saj se je vpletala tudi politika. Prvih slovenskih spomenikov tako na primer nemške oblasti niso pustile postaviti na javnem prostoru. Zato je pesnik Prešeren dobil v Kranju nagrobni spomenik leta 1852 na tedanjem kranjskem pokopališču, škof Slomšek pa leta 1878 spomenik v prezbiteriju mariborske stolnice. V obeh primerih pa so pobudniki razmišljali tudi o spomeniku na mestnem trgu. Nekateri spomeniki so na prvi pogled skromni, čeprav je bil njihov pomen v času nastanka velik. Eden od teh je spominska plošča na Prešernovi rojstni hiši v Vrbi iz leta 1872, ki je bila plačana s sredstvi, zbranimi za načrtovani gorenjski narodni tabor v Lescah, ki so ga oblasti prepovedale. Slovesnost odkritja te plošče je pripravilo pisateljsko društvo, tako da je to prvi javni dogodek društva slovenskih pisateljev nasploh. Poskusil sem narediti čim pestrejši izbor spomenikov, tako da so v knjigi obravnavani spomeniki pisateljem, misijonarjem, glasbenikom, cesarju, dvema kraljema, dobrotnici, ki je spomenik dobila za časa življenja ... Enega od spomenikov so postavili ljubljanski Nemci svojemu pesniku. V enem od poglavij pa pišem tudi o javni plastiki v Ljubljani, ki so jo uničili neznanci leta 1939, kar je sovpadalo z nacističnim uničevanjem modernih umetnin v Tretjem rajhu.

Kaj je zajemalo jedro vašega dela? Predvidevam, da predvsem veliko brskanja po arhivih, stari časopisi in revije pa tudi monografije posameznih pomembnih ljudi?

Res je, večino teh zgodb o spomenikih sem poskusil rekonstruirati predvsem s pomočjo časopisnih člankov, spominov in strokovne literature, nekaj pa po arhivskem gradivu. Tega je dosti predvsem v primeru velikih spomenikov, kot je v knjigi spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, ki so ga nameravali postaviti v Mariboru leta 1941, vendar je to preprečila okupacija. Spomenik, to je kip kralja na konju, je bil že izdelan. Ohranil se je osnutek za konja v naravni velikosti in seveda dokaj dobre fotografije spomenika v nastajanju. Mariborski pokrajinski arhiv hrani veliko gradiva o delu spomeniškega odbora, podobno velja tudi za spomenik kralju Petru I. Karađorđeviću v Ljubljani iz leta 1931. Tega so dali odstraniti Italijani leta 1941. Kralj Peter I. je prvi veliki spomenik na slovenskem ozemlju dobil v Kranju leta 1926, leta 1941 so ga odstranili nemški okupatorji, prav tako spomenik Aleksandru I. na Jesenicah.

Kaj ste opažali pri posameznih postavitvah javnih spomenikov in pred tem pobudah zanje? Je moč v stoletni zgodovini, kolikor jo v knjigi zajemate, najti podobne vzorce v pristopu?

Seveda je teh vzorcev kar precej. Za raznovrstna prizadevanja po postavitvi spomenikov, ki imajo lahko vseslovenski ali pa lokalni značaj, sem uporabil izraz spomeniško gibanje. Kdorkoli bo samo prelistal knjigo, bo lahko dobil vtis o skromnih začetkih tega gibanja s spomeniškimi nagrobniki ali spominskimi ploščami po sredini 19. stoletja, pa o prvih uspehih pri postavitvi javnega figuralnega spomenika, to sta bila spomenika Vodniku in Prešernu v Ljubljani. Od takrat dalje, torej od začetka 20. stoletja, pa poteka zelo pestra in razvejana spomeniška dejavnost. Večje spomenike so dobili zaslužni posamezniki, no, sorazmerno pozno, šele leta 1908 je dobil spomenik v Ljubljani cesar Franc Jožef I. Največ spomenikov pa so po prvi svetovni vojni postavili svojci v spomin padlim vojakom, od teh sta v knjigi dva, spomenik v Breznici, ki velja za enega najlepših, in načrtovani spomenik vsem padlim slovenskim vojakom, ki so ga nameravali postaviti na Brezjah. Dela so se začela, vendar pa je prišla okupacija.

Katera od zgodb je na vas kot raziskovalca in pisca knjige naredila največji vtis ali vas morda bolj presenetila kot druge?

Eno od daljših poglavij v knjigi govori o spomeniku Ivanu Cankarju, ki so ga v 30. letih 20. stoletja postavili slovenski izseljenci v Clevelandu. Ta spomenik ima zgodbo, ki na nekaterih mestih spominja na ameriške kriminalke. Slovenci so od clevelandske mestne občine dobili na razpolago del Rockefellerjevega parka, v katerega so se odločili postaviti kip Ivana Cankarja. Odlitek Cankarjevega kipa je poklonila ljubljanska mestna občina, vendar so katoliška društva menila, da bi pred Cankarjem morala dobiti spomenik v parku škof Baraga in pesnik Simon Gregorčič. Baragov kip so odkrili. Postavljen je bil že tudi podstavek za Cankarjev kip, vendar sta kip iz mestnega skladišča ukradla dva moža, ki sta trdila, da ga bosta potrebovala za Slovenski narodni dom v Clevelandu. Preko odvetnika naj bi prišlo sporočilo, da bo kip vrnjen najkasneje v tednu dni, če bodo molčali o imenih tatov. Odbor je pri clevelandskem kiparju Mafki naročil nov kip, odkrili so ga leta 1937. Po drugi svetovni vojni je bil poškodovan, nato zamenjan z novim, leta 2010 ponovno, tako da je to že četrti Cankarjev kip na tem mestu. To je danes Slovenski kulturni vrt, v katerem stoji več spomenikov – Baraga, Cankar, Gregorčič, Rudolf Maister, Ivan Zorman.

Najbrž namerno končate po drugi svetovni vojni, ko se je s socialistično oblastjo začela nova doba postavljanja spomenikov in obeležij, ki bi zagotovo zahtevala novo temeljito obravnavo. Pravite, da tretjina spomenikov, ki jih opisujete v knjigi, ne stoji več. In tudi spomeniki in javne postavitve iz socializma očitno niso večni, če pomislim zgolj na tiste, prestavljene iz parka na Brdu pri Kranju v Vojaški muzej v Pivko.

Kipi iz parka na Brdu najbrž niti niso bili zasnovani kot spomeniki, temveč kot plastike za okras parkovnega ambienta ob protokolarnih objektih. Spominjajo na spomenike, kar je logično, saj poudarjajo vrednote narodnoosvobodilnega odpora in nove socialistične ureditve. Naročniki teh kipov in kiparji so bili isti kot pri javnih spomenikih. Pravzaprav so dobili v prvih desetletjih po vojni kiparji izjemno priložnost za delo. Dosti spomenikov bi lahko označili za povprečne, mnogi pa izstopajo po kvaliteti. Tretjina spomenikov, ki jih obravnavam v knjigi, ne stoji več, ker so jih uničili ob zamenjavi režimov ob koncu prve svetovne vojne in ob začetku okupacije leta 1941. Zgovorne pa so tudi usode spomenikov kralju Matjažu pod Peco, Miroslavu Vilharju v Postojni in Hrabroslavu Volariču v Kobaridu, ki so ga v dvajsetih letih vandalsko razbili tržaški fašisti. Z uničevanjem spomenikov ali pa njihovim prestavljanjem se poskuša izničiti njihovo pričevalno in simbolno funkcijo, poskuša se zbrisati del zgodovinskega spomina.