Tako se je kalila babyboom generacija

Markova družina ni bila ne revna ne bogata. Starši so se držali pravila, da je lenoba strup za mladega človeka. Otroke so navajali na dolžnosti – in to skozi pregovor Brez dela ni jela. Danes, ko je upokojen, Marko velikokrat pravi, da bi se mu moralo delo iz otroštva šteti v delovno dobo. Potem ne bi dobival le 640 evrov pokojnine.

»Pri sedmih letih sem bil kot otrok prvič in zadnjič na morju. Po končanem šolanju me je mama ekspresno predala v roke sprevodniku na avtobusu z naročilom, da me izkrca na Ratežu, kjer me je čakal ded s svojim kolesom. Pisalo se je leto 1966. Peš sva jo mahnila do njegove domačije.

Vsako jutro sem potem vstal ob petih in se pridružil borovničarjem. Babica je postavila predme ajdove žgance, s seboj pa mi je dala čaj, kajti 'borovničev šiht', ki je trajal do poznega popoldneva, je bil dolg. Šele ko smo borovnice prodali na odkupni postaji v Hrušici, sem lahko šel domov. A počitka še ni bilo. Vsaj zame ne. Na štedilniku me je največkrat čakalo kosilo – nekaj ostankov. Čeprav je bilo vse skupaj postano in hladno, sem, lačen kot sem bil, hrano hitro zmetal vase. Ded mi je vedno našel delo. Zame je bil pravi luksuz, če sem lahko šel v trgovini ali po vodo na studenec. Ni prenesel, da bi 'afne guncal', ker je bilo to sramotno.

Se pa spomnim enega zelo 'lenega dne': bilo je enkrat med zimskimi počitnicami: po drči smo se vozili z Gospodične do domače hiše. Drča je bila kot bob steza in verjemite, 'letelo' je hitro, mi pa na deblih in vriskali. Nihče ni pomislil, da bi se komu kaj zgodilo.

Konec avgusta sem se vrnil k mami, a me je dedu spet 'posodila', ko se je mlatilo žito. Naredil mi je cepec in z njim sem mlatil, da je bilo veselje!

Na parkirišču, kjer so tujci puščali svoja vozila, sem si naredil 'štant' in prodajal šmarnice, ko so zacvetele ciklame, pa še te. Cvetje sem nabiral že zarana, potem je babica naredila šopke, ki so stali petdeset italijanskih lir. Ha ha, že leta 1968 sem 'obračal' devize. Ne zavidajte mi: sedeti na soncu in se 'cmariti' ni bilo lahko.

Ko je bilo sezone ciklam konec, me je najel šef parkirišča. Pomagal sem pri urejanju zemeljskih površin. Zmago je bil dobričina, vseeno pa mi je dal vedeti, da je treba denar zaslužiti. Bilo nas je več, včasih smo 'pozabili', zakaj smo tam. 'Fucali' smo s steklenimi kroglicami ali igrali briškulo, italijansko igro s kartami. Ko nas je ujel pri lenarjenju, je rekel: »Marko, Miha, Tone, danes ura manj zapisana. Pika.« No, na koncu je bil očetovsko dober, plačilo je bilo kar lepo.

Dvanajstleten sem pomagal geometru. Dolgočasno delo, da Bog pomagaj! Tisto lato držati v rokah celih sedem ur! Muka! Delala se je nova cesta na Kalič, smučarsko središče, ki je žal propadlo, a plačilo je bilo res bajno. Z lastnim denarjem sem si kupil kolo poni. Kaj lepšega! Koliko kilometrov sem prevozil! Lepi spomini me vežejo tudi na pokojnega prijatelja Darka. Vse makadamske poti so bile najine, celo do Sodražice sva prigonila.

Trinajstleten sem dobil delo v hotelu kot 'lift boy', beri: nosač 'kufrov'. Za vsak Kompasov avtobus je bila nagrada, preračunano, približno dvajset evrov. Tri tedne nisem šel domov, bival sem kar v hotelu. Ko sem raznosil kovčke do vrat, sem gostom kakšno stvar razložil (ni bilo težav, obvladal sem nekaj italijanskih, nemških, angleških izrazov …), pa je kapnilo še nekaj dodatnega denarja. Spomnim se, ko sem dobil prvi dolar. O, kako se mi je 'fejst' zdelo! Za nagrado, ki je bila več kot enkrat večja od očetove plače, sem si kupil (menda) prvi kasetofon v naši vasi. Bil sem nor na glasbo, ki me je kasneje vrsto let spremljala tudi na poklicni poti, a to je že druga zgodba.

Pred vstopom v srednjo šolo sem bil poštar. Dobil sem res lep rajon, stari del našega mesta. Prijazni starejši ljudje so bili veseli vsake pošte, dekline so čakale na pisma svojih fantov v vojski, povsod so me pogostili. Rajon, četudi zelo obsežen, sem obdelal hitro, vestno in z veseljem. Za nagrado sem se lahko potem peljal z motorjem Tomos APN4 do Pivke jame in nazaj, torej krog okoli dvanajst kilometrov. To je bilo veselje.

Nikoli ne bom pozabil: komaj 14-leten sem že raznašal pokojnine. Zaupali so mi okoli petdeset tisoč evrov današnje vrednosti. Adijo pamet, bi danes rekli, a tako je bilo. Spominjam se, da mi je nekoč pri zadnjem upokojencu zmanjkalo pet tisoč dinarjev, to je bilo okoli dvajset evrov. Gospod je bil ded mojega sošolca. Ne morem povedati, kako mi je postalo nerodno. Kje si se 'zakvačkal', sem se mrzlično spraševal, a nič pametnega mi ni padlo na pamet. Opravičil sem se in rekel, da manko denarja takoj prinesem. Tekel sem domov, vedel sem, kje imajo starši denar in si 'izposodil' (lahko rečemo tudi kako drugače – a Bog odpusti nepridipravu) manjkajoči znesek.

Ponoči nisem mogel spati, ko sem tuhtal, kaj vse bi se lahko zgodilo. Zjutraj pa šok: gospod, pri katerem sem se zmotil s pokojnino, je prišel na pošto in povedal, kaj se je zgodilo. Glavna revizorka Danica me je poklicala v sobo in me začela zasliševati. Najraje bi se vdrl v tla od sramu. Potem pa me je le vprašala, ali sem bil kaj v minusu. Trmasto sem odkimaval. Nakar je položila predme na mizo 'judeževih' pet tisoč dinarjev. 'Vem, da ti je toliko zmanjkalo. Kje si dobil denar?' V grlu sem imel cmok, v očeh pa solze, ni mi kazalo drugega, kot da sem ji priznal. Bila je dobrega srca in cenila je mojo pridnost. Rekla je: 'Vzemi denar, pa hitro ga vrni v domačo blagajno'. Bil sem ji strašno hvaležen, pa še greh mi je odpustila.

V srednji šoli sem bil že odrasel moški. Vsaj tako so menili odrasli. Pomagal sem pri kopanju jarkov za vodovod. Si predstavljate mulca pri 16 letih, ko se tudi po deset ur na dan 'cmari' na vročem soncu? Verjetno ne. Nekaj pa sem si vseeno privoščil: k naši reki, kjer smo ob zadnjem zavoju ustvarili naravno kopališče, so se hodile sončit tudi Ljubljančanke. Včasih so si snele zgornji del kopalk in se v brezdelju nastavljale soncu. Od daleč sem jih opazoval in se spraševal, kje je pravica: one lahko pasejo lenobo, jaz pa ne?!«

Oddajte svoj komentar

Kranj 5°

oblačno
vlažnost: 98 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

1/6

torek

-2/7

sreda

1/3

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

IZLETI / Kranj, 6. december 2022

Na kopanje in ogled lučk

ŠPORT / Naklo, Šenčur, 6. december 2022

Vadba za zdravo hrbtenico

RAZSTAVE / Jesenice, 6. december 2022

Mere in merilni pripomočki

PREDAVANJA / Naklo, 6. december 2022

V gorah in ledenikih Francije

OBVESTILA / Kranj, 7. december 2022

Meritve tlaka, holesterola in sladkorja

OBVESTILA / Preddvor, 7. december 2022

Telovadba za najlepša leta

DELAVNICE / Naklo, Preddvor, 7. december 2022

Novoletne voščilnice

DELAVNICE / Šenčur, 7. december 2022

Orientalski plesi

 

 
 

 

 
 
 

Bolnišnico bo začasno vodila Petra Rupar / 18:07, 5. december

Zdravnikom bi morali prepovedati vodenje bolnišnic. Vodenje bolnišnice je poslovno delovno mesto. Zdravniki so študirali medicino ne ekonomijo.

Poznate vse obrti, ki so nekdaj obstajale v Tržiču? / 09:49, 5. december

Katera je pa najstarejša obrt?

Pusti me! / 09:44, 5. december

Probajte tole:

enkrat sem mojo vprašal, če bo lekadol.
Rekla : ne, saj me ne boli glava.
To je to.

Do 16. ure glasovalo več kot 27 odstotkov volivcev / 20:30, 4. december

Test

Do 16. ure glasovalo več kot 27 odstotkov volivcev / 20:30, 4. december

Prav veliko nebi komentiral, mislim pa da je zmagal pravi? Sicer koristi jaz nimam nobene, ker neživim vec v kranju,bolje receno niti v sloveniji ne.

V Kranju v nedeljo tudi referenduma / 11:33, 3. december

To bi lahko bil hrvatski jezik. Wojci... al` karkoli si že... Ko ne boš nič zastopil, bo hudo. Razen, če obvladaš sljadoljedarski jezik!

Rodila se je Tadejčica / 18:20, 1. december

Pa kje Miklavčičeva pobira te zgodbe,,,, ženska je rodila leta 1980. Kaj ni hodila OŠ, a niso imeli biologije....Kje bogu za hrbtom so pa to...