Ejti Štih in Ana Marija Kunstelj pred sliko Mrtva mati (2018) / Foto: Igor Kavčič

Velik atelje, velike slike

Čez poletje so na Bledu na treh lokacijah na ogled tri razstave del akademske slikarke domačinke Ejti Štih. Ob odprtju razstave se je z njo pogovarjala umetnostna zgodovinarka Ana Marija Kunstelj.

»Včasih sanjam, da sem v zaporu in moram 'ubijati čas', pa imam dve nalogi. Ena je, da moram delati križni vbod, druga pa, da imam tiste majhne čopiče s komaj dvema dlakama, kot jih imajo iranski slikarji, in moram z njimi delati. To je zame prava mora, bi pa že rajši stene 'malal'.«

Slikarka Ejti Štih, hči pred dvema letoma preminule Melite Vovk, je domačinka z Bleda, že štirideset let pa živi in ustvarja v največjem bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra. Deluje na številnih umetniških področjih, od slikarstva, kiparstva, keramike do grafike in ilustracije. Na domačem Bledu se v sodelovanju z Zavodom za kulturo Bled tokrat predstavlja na treh razstaviščih. V Festivalni dvorani je na ogled razstava njenih velikih platen z naslovom Rdeče in zlato, cikel slik v Galeriji Melite Vovk je avtorica naslovila Konflikti, v Galeriji stolp na Blejskem gradu pa so na ogled ilustracije za slikanico Kokošji rod. Ob odprtju razstav se je v polni mali dvorani Festivalne dvorane z njo pogovarjala njena prijateljica umetnostna zgodovinarka Ana Marija Kunstelj. Da bi bil zapis iz pogovora tudi za časopisne bralke in bralce avtentičen, kot je v svojih besedah in mislih, vselej v svoji iskreni igrivosti duhovita slikarka Ejti Štih, smo tudi na tem mestu pustili, da se sogovornici tikata in da govorita "na fanta" kot je še posebej značilno za Ejti, kadar pride v rodno Slovenijo.

Ejti, si ti »Blej'c« ali »Bolivij'c«?

Sem Blej'c, a sem tudi Bolivij'c. Štirideset let sem že tam, kar je sicer dolga doba, a še vedno ne morem reči, da sem Bolivij'c, saj sem odraščal na Bledu in kot otrok poslušal slovenske pravljice in pesmi. Z otrokoma sem vsa ta leta tudi prihajal domov na obisk k mami. Sicer sem v Boliviji uspešen, ljudje me spoštujejo in me imajo radi, a je vendarle zgodnja doba življenja tista, ki človeka markira za zmeraj. Pravzaprav sem en dobrovoljen migrant.

Šteješ pa še po slovensko?

Absolutno, množim pa samo s telefonom. Sem bil zmeraj bolj slab za matematiko.

Se v Boliviji kaj pogovarjaš slovensko?

Neka gospa je, ki zna slovensko, in tudi njene hčere, pa po navadi hitro preklopimo na španščino, je bolj »komot«. No, svojemu psu kaj rečem po slovensko. Je pa res, da je v internetnih časih lažje, lahko na spletu berem novice, odpiram časopise. Prvih dvajset let pa je bilo slovenščine komaj kaj.

Kako je v Boliviji biti umetnik? V Južni Ameriki si zvezda, javna oseba, priznan umetnik ...

Res sem ene sorte javna osebnost, mogoče tudi zaradi tega, kar naslikam. Smisel umetnosti je v tem, da ustvarjalci komuniciramo z občinstvom. S svojo sliko nekaj sporočam in zame je pomembno, da tema, ki jo obravnavam, pri občinstvu, ki sliko gleda, prebudi neko razmišljanje. Seveda pri tem ni nujno, da misli isto kot jaz. Od vsega začetka, že 17 let, vodim tudi galerijo Manzana v mestu Santa Cruz de la Sierra, ki je ena taka – lahko bi rekel – javna ustanova. Če bi moral vseskozi sedeti doma v ateljeju, ne bi bila prav nič srečen. Naš poklic je samotarski in lepo je imeti dober razlog, da greš ven in se srečaš z drugimi umetniki. Galerija me bogati, zato v njej delujem zaradi sebe, ne za denar.

Se ljudje v Boliviji morda veliko bolj odzivajo na umetnost kot v Sloveniji?

Zdi se mi, da so veliko bolj hvaležni in predvsem radovedni. Stojijo pred slikami, se o njih pogovarjajo, se fotografirajo in objavljajo na Facebooku … Dobiš prijeten občutek, da umetnost ljudi nagovarja, ne glede na to, kdo in kaj so. Nimajo kompleksa, da moraš biti izobražen, da bi se lahko pogovarjal o umetnosti. Umetnost tako zares deluje in v to globoko verjamem.

In umetniki, ali se povezujete tudi v kakšnem združenju?

Pravzaprav je naša galerija dom za vse umetnike. Moja toleranca je visoka, pri nas tako razstavljajo vseh vrst umetniki. Kjer je naša galerija Manzana, je bila pred tem 13 let zapuščena policijska postaja. Stavba je v domeni bolivijske vlade, pa smo jih prosili, če bi v prostorih lahko imeli galerijo. S prostovoljnim delom z nekaj zasebnimi pokrovitelji in brez javnega denarja nam je uspelo urediti čudovito galerijo, še letos bomo v prvem nadstropju odprli še petsto kvadratnih metrov razstavnega prostora. Po podatkih za 16 let delovanja je galerijo obiskalo več kot dva milijona ljudi, pripravili pa smo kar 736 razstav. Najbolj obiskane razstave si je ogledalo več kot šestdeset tisoč ljudi. Ob sobotah in nedeljah je pri nas prava gneča. Razstavljamo tudi na panojih pred galerijo, imeli smo kiparske simpozije, med pandemijo smo imeli umetnostne pogovore ... Za svoje delovanje smo dobili tudi največjo državno nagrado za kulturo in še več drugih nagrad. Delujemo brez javnega denarja, no, če so na občini dobre volje, dajo plače štirim, ki tam delajo. Lani decembra je pri nas razstavljal tudi slovenski fotograf Matjaž Krivic.

V Sloveniji bolj poznamo tvoje delo zadnjih let, ko intenzivno razstavljaš tudi v domovini. Te je vedno zanimala zgodba, aktualna tematika v svetu, velik format in seveda figuralika?

Figuralika me je zanimala že od nekdaj. V času mojega študija je bil v ospredju abstraktni ekspresionizem. Kot da je bila severnoameriška umetnost veliko čudo, drugi pa nismo nič. Figurativno je bilo ilustrativno in zato nekoliko zaničevalno, češ ilustratorke rišejo tiste pajacke in živalce … Jaz sem šel potem daleč v Bolivijo, kjer ni bilo nikogar, ki bi rekel, da je ameriška umetnost boljša od naše. Kar se tiče tem, sem se naučil, da je svet velik in so v različnih delih sveta različne situacije, ki me zanimajo.

In atelje. Moj mož Lucho je arhitekt in mi je naredil ogromen atelje, zato moram delati velike slike, ko imam pa toliko prostora. Včasih sanjam, da sem v zaporu in moram »ubijati čas«, pa imam dve nalogi. Ena je, da moram delati križni vbod, druga pa, da imam tiste majhne čopiče s komaj dvema dlakama, kot jih imajo iranski slikarji, in moram z njimi delati. To je zame prava mora, bi pa že rajši stene »malal«.

Težko bi rekli, da gre za realistično slikarstvo, včasih je na mejah satire, komentarja. V tvojih slikah ima človek veliko začetnico. Na razstavi Rdeče in zlato tukaj v Festivalni dvorani je v prvem planu ženska, slike nas pretresejo ...

Na stvari je treba gledati s humorjem, to je zdravo, a nekatere situacije, ki se dogajajo v svetu, niso prav nič hecne. In razstava v Festivalni dvorani je zelo resna.

V glavnem slikam zgodbe, ki me obsedejo, in seveda me zanima tudi položaj žensk v različnih delih sveta. Že pet let slikam zgodbe v povezavi z gibanjem Me Too, prepovedjo splava, ki je v tudi v ZDA spet aktualna, tu so migracije, razni konflikti v svetu, pandemija … Vse to visi nad nami in o tem razmišljam, ko slikam.

Kar se tiče fotorealizma, imamo za to fotografijo, ki je pravi resnični zapis nečesa, slikarjem pa tega ni treba početi. Slikarji imamo interpretativno svobodo, da stvari naredimo po svoje. Pomembno je, da ljudje razumejo, kaj je na sliki. Rad bi, da ljudje, ki gledajo mojo sliko, rečejo: ta pa zna.

Tudi barve imajo močno simboliko, tvoja rdeča človeka kar zgrabi, ko stopi v prostor ...

Spomnim se, ko je bil sin Martin majhen in je nekoč vse tube z rdečo barvo prešpikal, pa sem jih moral porabiti, da se barva ne bi strdila. In sem ugotovil, da je rdeča prav fajn. Zlata pa pride od moje ljubezni do starinskega slikarstva, kjer prav zlata kljub starosti slik še vedno sije iz njih. In kombinacija obeh barv je ravno prava, ko gre za dramatične stvari, ki jih pripovedujem.

Vsa tvoja družina je na neki način zapisana umetnosti, mož je arhitekt, prav tako sta po vajinih sledeh šla sin in hči. Tudi sam si vedno rekel, da si že kot otrok vedel, da boš »malar«.

Saj pravim, da za kaj drugega sem tako preneumen. Ko je v drugem razredu prišla poštevanka, se je moja matematika precej poslabšala, slovenščina in jeziki, to je še šlo. Vesel sem, da sem naredil maturo, potem pa nisem bil za nič dober, so me pa vzeli na akademijo.

Sin Martin je arhitekt, hči Ines pa ilustratorka in grafičarka. Očitno se je že tretja generacija zapisala umetnosti.

Oddajte svoj komentar

Kranj 1°

oblačno
vlažnost: 96 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

4/7

petek

6/8

sobota

2/3

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

IZLETI / Kokrica, 9. december 2022

Pohod po Kokrici

PRIREDITVE / Šenčur, 9. december 2022

Pomoč pri uporabi računalnika in telefona

IZLETI / Kranj, 9. december 2022

Tradicionalni zimski pohod na Vršič

PREDAVANJA / Žiri, 9. december 2022

Grenlandija

RAZSTAVE / Radovljica, 9. december 2022

Pregledna društvena razstava 2022

PRIREDITVE / Preddvor, 9. december 2022

Pero Lovšin – akustični koncert

IZLETI / Kranj, 10. december 2022

V neznano

PRIREDITVE / Selca, 10. december 2022

15. Krekov večer

 

 
 

 

 
 
 

Odprli demenci prijazno točko / 16:26, 8. december

.
Sumim, da so glavni vzrok demence narkoze in protibolečinska sredstva. Mogoče tudi pretres možganov.

V finalu pokala AVK Triglav in Ljubljana Slovan / 12:47, 8. december

, ki je tudi na povratni tekmi v gosteh premagal ekipo Grafist Koper (9 : 6). Kranjčani so v Koper prišli s prednostjo šestih golov (17 : 11...

V finalu pokala AVK Triglav in Ljubljana Slovan / 12:47, 8. december

, ki je tudi na povratni tekmi v gosteh premagal ekipo Grafist Koper (9 : 6). Kranjčani so v Koper prišli s prednostjo šestih golov (17 : 11...

Nova kombi in čoln za gasilce / 14:42, 6. december

Pozitivno je, da vsi župani prepoznavajo delo gasilcev in jim nudijo podporo. Gasilcem pa čestitke za dobro odločitev in nakup. Naj imajo či...

Bolnišnico bo začasno vodila Petra Rupar / 18:07, 5. december

Zdravnikom bi morali prepovedati vodenje bolnišnic. Vodenje bolnišnice je poslovno delovno mesto. Zdravniki so študirali medicino ne ekonomijo.

Poznate vse obrti, ki so nekdaj obstajale v Tržiču? / 09:49, 5. december

Katera je pa najstarejša obrt?

Pusti me! / 09:44, 5. december

Probajte tole:

enkrat sem mojo vprašal, če bo lekadol.
Rekla : ne, saj me ne boli glava.
To je to.