Muzej je identiteta kraja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. julij 2022 / 07:53  

Prejšnjo soboto so v Kovaškem muzeju v Kropi z odprtjem razstave Muzejski predmeti pripovedujejo zaznamovali njegovih sedemdeset let. O muzejskih zbirkah in njih pomenu sva se pogovarjala s kustosinjo in dolgoletno vodjo Kovaškega muzeja Sašo Florjančič.

Kaj ste se v danih razmerah, ko je muzejska stavba sredi prenove, odločili predstaviti na razstavi ob 70. jubileju muzeja?

Zaradi prenovitvenih del Klinarjeve hiše, v kateri je muzej, smo jubilejno razstavo morali prilagoditi aktualnemu stanju v objektu. Tako smo se odločili poudariti muzejske zbirke, ki smo jih v vseh teh letih vzpostavili na temelju zbiralne politike muzeja. Pri tem smo predstavili najbolj povedne predmete za vsako od zbirk.

Temelj siceršnje stalne postavitve in tudi raziskovalnega muzejskega dela nasploh je zagotovo tehniška zbirka. Tu gre poudariti izjemno zbirko več kot sto vrst žebljev, ki so jih v 19. in prvi polovici 20. stoletja ročno kovali v Kropi in Kamni Gorici, ter nadaljevanje žebljarske proizvodnje v industrijsko dobo, v zgodbo, povezano s tovarno vijakov Plamen. Zbirko predstavljamo z digitaliziranim diafilmom in nekaterimi značilnimi predmeti. Diafilm je leta 1940 izdelalo podjetje Hermes iz Ljubljane in predstavlja zgodbo takratne Kovinarske zadruge Plamen. Dopolnjuje vsebino diafilma iz leta 1938, ki ga je Zadruga dala izdelati iz lastnih promocijskih posnetkov v Berlinu, oba pa sta v slovenskem prostoru izjemni rariteti. Drugi diafilm predstavlja tudi začetke izdelovanja smučarskega okovja in umetnega kovaštva. O nastajajoči zbirki umetnega kovaštva – zanjo smo predmete začeli zbirati leta 2004 – govori drugi del izjemno bogate tehniške zbirke. Na razstavi izstopa kovan lestenec, delo kroparskih kovačev iz petdesetih let, ki je visel v Kulturnem domu na Lancovem in smo ga za muzej odkupili pred štirimi leti.

V muzeju hranite bogato etnološko zbirko, obiskovalce pa popeljete tudi v zgodovino fužinarstva v Kropi.

Etnološki del v muzejski zbirki je zelo pomemben za samo predstavitev življenja v teh krajih. Na razstavi predstavljamo tri manjše sklope, v prvem Od rojstva do smrti smo poudarili poslikano otroško zibko na eni in dragocen kroparski nagrobni križ na drugi strani (za načrtovani muzej ga je že leta 1938 poklonil takratni kroparski župnik Franc Kanduč), tu pa je še izjemno kovaško delo, kovana lobanja mojstra Bertonclja. Drugi sklop nakazuje kovaške šege, ena najbolj znanih je spuščanje luči v vodo – gre za tako imenovane barčice. Razstavljamo barčico z maketo kroparske podružnične cerkve, ki jo je izdelal Vinko Šolar iz Krope. Predstavljamo tudi jaslice iz lesa, ki opozarjajo na izjemno bogato jaslično izročilo Krope in Kamne Gorice, en sklop pa smo namenili bivalni kulturi s predstavitvijo izbranih posod, kakršne so v preteklosti uporabljale kovaške družine v fužinarskih hišah. Med njimi so tudi primeri ohranjene lončenine iz bližnjega Ljubnega.

Pokazali smo tudi nekaj zgodovinskih predmetov, kot sta kamen vodnega zbiralnika nekdanje Spodnje fužine iz leta 1558, ki je tudi najstarejši pomnik kroparskega železarstva v zbirki Kovaškega muzeja, in overovljen prepis Ferdinandovega rudarskega reda, zelo pomembnega dokumenta za Kropo in Kamno Gorico. Prepis je bil leta 1933 overovljen v arhivu dvorne komore na Dunaju, kar spet kaže na prizadevanja domačinov za vzpostavitev muzeja krajevne zgodovine že pred drugo svetovno vojno. Predstavljenih pa je še nekaj del iz umetnostnozgodovinske zbirke, med njimi dela s kovaško tematiko akademskih slikarjev Mihe Maleša in domačina iz Krope Kamila Legata.

Za vas je to že tretja okrogla obletnica v Kovaškem muzeju. Kako se spominjate dni, ko ste v devetdesetih letih prišli v muzej?

Prišla sem ravno v obdobju, ko je tovarna Plamen praznovala stoletnico. Takrat sem prvič samostojno vodila obiskovalce po muzeju. Sicer sem v hišo prišla že v študentskih letih, ko sem si z delom v piceriji, ki je bila nekoč v pritličju, služila žepnino. Kasneje sem v muzeju začela dežurati in se konec devetdesetih kot kustosinja tudi zaposlila. Naj se vrnem k svojim prvim vodenjem skupin po muzeju. Sprva sem imela še nekaj treme, a je nekako še šlo, razen zbirke žebljev, o kateri nisem vedela nič. Pa sem rekla skupini, naj si kar sami ogledajo zbirko in je bila neka obiskovalka povsem zgrožena ...

Zdaj o kroparskih žebljih veste skoraj vse?

Seveda, res veliko več. (smeh) Napisala sem tudi katalog na to temo in se močno zavzemam, da bi bila zbirka žebljev spet vzpostavljena. Želela bi, da se kot stalna vzpostavi tudi zbirka kroparskega umetnega kovaštva, graverstva in cizelerstva. Zelo pomembno za muzej je tudi raziskovalno delo na področju gospodarske zgodovine. V vseh letih je bilo v tej smeri opravljenega veliko dela, vselej pa smo sodelovali tudi s strokovnjaki za posamezna področja.

Velik pomen velja pripisati tudi Vigenjcu, glasilu Kovaškega muzeja, v katerega skrbno beležite dognanja z raziskovanj na različnih področjih dela in življenja v kraju. V Vigenjc pišete zgodovino Krope, Kamne Gorice, Lipniške doline …

Glasilo Vigenjc smo leta 2001 začeli izdajati z namenom širitve celotne muzejske zbirke. Ob praznovanju stote obletnice rojstva mojstra Joža Bertonclja smo povezali strokovno javnost, ki se je oblikovala v soavtorsko ekipo. Sama sem bila takrat še mlada muzealka, tu je Joža Eržen vedno pripravljen s svojimi pripovedmi iz Krope, v ekipo je pristopila tudi njegova žena Tatjana, etnologinja iz Gorenjskega muzeja, z nami že od vsega začetka sodeluje dialektologinja dr. Jožica Škofic … Doslej je izšlo 18 številk, spočetka so izhajale vsako leto, zdaj pa na dve leti. Vesela sem, da v glasilu povezujemo ljubiteljsko in strokovno javnost.

Kar je zagotovo prava smer?

S povezovanjem Krope in Kamne Gorice ter navzven strokovne javnosti smo ustvarili mrežo sodelavcev, s katero te kraje predstavljamo na nov način. Spoznavamo Kropo, kakršne doslej še nismo poznali. S sodelovanjem strokovnjakov z različnih področij se naše vedenje širi, ker je ena kvalitet našega muzeja. Vigenjc, pri katerem je doslej sodelovalo več kot sedemdeset avtorjev, je primer povezovanja in sodelovanja različnih strok in kraja. Je lep kazalnik prave poti za prihodnost muzeja.

Kako se muzej vklaplja v lokalno skupnost in kako je v obratni smeri ta voljna sodelovati z njim? Se ljudje zavedajo njegovega pomena, da je v muzeju njihova zgodovina in identiteta?

Prepričana sem, da je tako. A to ni le moja zasluga, Kroparji so vedno razumeli muzej kot deležnik, ki sodeluje s krajem. Tako je že od začetka, ko ga je vodil Jože Gašperšič, pa Janez Fajfar, Verena Štekar-Vidic in krajše obdobje Alenka Klemenc. Kovaški muzej je bil vsem nam šola življenja, delo v njem pa smo razumeli kot poslanstvo. Ko je šla v stečaj tovarna Plamen, se spominjam besed svoje pokojne profesorice zemljepisa Danice Zupan iz Krope, da je muzej edina 'fabr'ka', ki v Kropi še dobro dela.

Ljudje so vedno radi hodili na muzejske prireditve in lahko rečem, da imamo stalno občinstvo. Je pa v zadnjih letih prišlo obdobje menjave stare in nove Krope. Odhajajo osebnosti, ki so desetletja dajale pečat kraju in nam bodo za vedno ostale v spominu. Ob vsaki razstavi, ki je bila povezovalnega značaja, sem lahko pristopila k ljudem, bodisi po informacije, fotografije ali predmete.

Tudi sobotno odprtje razstave je pokazalo, da so domačini še kako ponosni na muzej. Anže Habjan je s člani dramske skupine v okviru Kulturnega društva Kropa pripravil kulturni program, v katerem se je še kako videl njihov ponos.

V zadnjih letih v muzejski stavbi potekajo obsežni gradbeni posegi, lahko bi rekli, da vsakodnevno pridobivate tudi različne gradbene izkušnje.

V zadnjih dvajsetih leti se je muzej prostorsko precej razširil, najprej na celotno drugo nadstropje, leta 2009 smo pridobili še pritličje z recepcijo, od leta 2016 je celotna hiša namenjena muzeju. Občina je tudi pristopila k sanaciji strehe in vzporedno tudi k delni sanaciji dveh razstavnih prostorov, ki sta bila leta 2017 prizadeta zaradi izliva vode, ki se je zgodil zaradi zmrzali. Ker so bila dela zelo intenzivna, je bilo treba muzej za nekaj časa zapreti, hišo pa je bilo treba tudi statično sanirati. Razstave smo morali umakniti v depoje.

Seveda si želim, da bi bila prenova čim prej končana, da bi bilo prvo in drugo nadstropje vzpostavljeno v tolikšni meri, da bi lahko čim prej spet postavili zbirko žebljev in etnološko zbirko.

Kaj si v prihodnje še želite za Kovaški muzej, v kakšno smer bi ga radi peljali?

Muzej vidim kot prostor povezovanja in impulz k razvoju kraja. Da bi bil muzej spodbuda kulturnemu življenju v Kropi in da bi s popularizacijo umetnega kovaštva prispeval tudi h gospodarstvu kraja. Mislim, da bi Kropa tudi skozi muzejsko zgodbo lahko obdržala primat središča umetnega oblikovanja kovin. Kdo ve, mogoče se bodo te stvari, potem ko bomo spet postavili stalne razstave, uredile same po sebi.