O stricu Bricu

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. julij 2022 / 19:16  

V spomin na 150. obletnico rojstva in 70. obletnico smrti šentjoškega rojaka Ivana Koširja, duhovnika goriške nadškofije, je izšla knjiga z naslovom Stric Bric avtorja Toneta Koširja. Čeprav bi ob naslovu mogoče kdo pomisli, da gre za njegovega strica, pa je bil Ivan Košir stric očeta Toneta Koširja. »S stric Bric se je podpisoval v pismih, ki jih je pisal bratu, saj je Bric poimenovanje za moške prebivalce Goriških brd. Leta 1913 je namreč prevzel vikariat v Vedrijanu v Goriških brdih, kjer je ostal 39 let, vse do smrti,« je naslov knjige pojasnil Tone Košir.

Že v preteklosti je Tone Košir v številnih pogledih, tudi rodoslovno, raziskoval Suhi Dol, Lučine in Šentjošt. »Že kot otroka me je začel zanimati stric mojega očeta Ivan Košir, ki so mu v domačem okolju pravili Janez. Zanimiv se mi je zdel predvsem zato, ker je svoje celotno duhovniško obdobje služboval na Primorskem, v goriški nadškofiji,« je razložil Košir. Deško ljudsko šolo je obiskoval v Škofji Loki, od koder je odšel na gimnazijo v Ljubljano. Pozornost Toneta Koširja je pritegnilo, da je iz Ljubljane »izginil« brez opravljene mature, čeprav je ves čas veljal za dobrega dijaka, sprejeli so ga tudi v Alojzijevišče, neke vrste škofijski internat. Veliko je objavljal v Domačih vajah, rokopisnem glasilu gojencev Alojzijevišča, ki jih je nekaj časa tudi urejal. Tone Košir ugiba, da je njegov nenadni odhod iz Ljubljane povezan s tem, da je spoznal, da v Ljubljani ne bo sprejet na študij bogoslovja. V Trstu se je javil v vojsko in na naboru so ga spoznali za sposobnega za delo v pomožnih silah in ga poslali na študij bogoslovja v goriško semenišče. Poleti 1898 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je najprej služboval v Tolminu in v Oblokah v Baški grapi, kot kurat v Kalu nad Kanalom in v Ročinju ob Soči, leta 1913 pa je prevzel vikariat v Vedrijanu v Goriških brdih, kjer je ostal 39 let, vse do smrti.

Knjiga, ki ima slabih tristo strani, je po besedah Toneta Koširja nastajala skoraj dvajset let, od njegovega obiska Vedrijana ob praznovanju 130-letnice rojstva Ivana Koširja v letu 2003. »Takrat sem ugotovil, da v župnišču petdeset let po njegovi smrti še vedno hranijo njegovo obsežno zapuščino, od celotnega osebnega arhiva do duhovniških oblačil in celo novomašniškega šopka,« je pojasnil Košir in dodal, da je bilo vse povsem nedotaknjeno. »Naredili smo seznam, kaj bi želeli imeti. Osebni arhiv smo prepustili v hrambo škofiji Koper, pod katero sodi Vedrijan, nekatere predmete pa zdaj hrani brat Matevž v malem domačem muzeju.« Prispevki, ki jih je Ivan Košir pisal za Domače vaje, pa so našli mesto tudi v knjigi Stric Bric.