Jaz in družba

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 10. julij 2022 / 19:17  

Človek od nekdaj teži k individualni svobodi, hkrati pa potrebuje vezivo skupnosti. V sodobni zahodni družbi, kamor spada tudi naša Slovenija, se je skoraj brez meja razcvetel individualizem. V praksi to pomeni, da je človek prepričan, da bo vse zmogel sam in da za življenje ne potrebuje več sočloveka. Jaz, jaz in še enkrat jaz povsod. Nikjer nobenih omejitev zase nisem več pripravljen sprejeti. Pogosto se že povsem logične omejitve (npr. spoštovanje učiteljev, spoštovanje nadrejenih, omejitve gibanja zaradi epidemije, omejitev žaljivega govora …) dojemajo kot kratenje človekovih pravic. In sodobni način življenja nam dejansko omogoča živeti samsko življenje. Zdi se, da je duh časa (recimo temu družba) povsem podpira individualizem na vseh področjih. Poudarjamo, da je pomemben predvsem in najprej posameznik. In videti je, da je družba le seštevek individuumov. Kot da sploh ne bi imeli več veliko priložnosti okusiti, kaj je sploh preko individualizma.

Tam je družba, kjer se ljudje lahko povezujemo. Zato so tako zelo hvalevredne in dobrodošle prostovoljne aktivnosti, kjer se povezujemo – gasilska društva, pevski zbori, kulturna društva, bralni krožki. Tudi religije (po večini raziskav) imajo pozitivno sociološko vlogo. V družbi, krožkih, društvih in raznih drugih skupinah se učimo drug od drugega, učimo se strpnosti, sobivanja in pomoči drug drugemu. Razvijejo se prijateljstva in tovarištva. Pravimo, da se tako tvori vezivo družbe. Razvije se nujni čut za sočloveka in tako gradimo solidarnost. Saj ni treba, da si jo podarjamo le ob naravnih nesrečah. Lahko tudi zapišemo, da družba ni le seštevek posameznikov. Je več, saj je to nova celota. To vidimo preprosto tako, ker smo ljudje v družbi drugačni, kot če smo vse dneve in noči sami. Očitno smo ljudje bolj družbena bitja kot trenutno izgleda v družbi. V preteklosti je bilo drugače. Predvsem po vaseh je človek kot posameznik zelo težko preživel. Nujno smo potrebovali drug drugega za preživetje. Pomagali so si pri kmečkih opravilih, pri delu v gozdu, pri pogrebih so pomagali sosedje. Potrebovali smo drug drugega. »Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo vživa sam!« pravi naš goriški slavček.

Drži, da smo najprej posamezniki. Še bolj pa drži, da smo ljudje bitja odnosov. Da se razvijamo, da rastemo, da vemo, kdo smo, potrebujemo drugega. Samo v odnosu z drugimi lahko spoznavamo sebe. Ob drugih nekako dobimo zrcalno sliko sebe. Zato se je za odnose vredno truditi – ne samo za družbeni ugled, za kariero, za materialno bogastvo. Vložen trud v odnose se navzven ne vidi mogočno. Se pa čudovito čuti navznoter – smo ali pa nismo srečni v sebi in v svojih odnosih. Kar se seje, to se žanje. Kjer se vlagata energija in čas, morajo priti rezultati.