Kakšen denar, zahvala je vrh glave

Kot inštruktor reševalec letalec vodi usposabljanja kandidatov za pridobivanje nazivov reševalec letalec, zdravnik letalec reševalec in zdravnik hitre nujne medicinske pomoči ter vsakoletno usposabljanje za obnovitev licenc za reševanje v gorah s pomočjo helikopterja.

Konec maja mu je predsednik države izročil najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja.

Gorski reševalci imate med ljudmi prav poseben status in izjemen ugled.

Status gorskega reševalca je v Sloveniji zagotovo zelo cenjen. Formalno na nacionalnem nivoju sicer ni urejen, kot prostovoljska organizacija, ki dela v okviru zaščite in reševanja, in za naloge, ki jih opravlja, pa tako služba in vsak od reševalcev dobi vso podporo v državi kot tudi v vsakem konkretnem primeru.

Reševalci so povsod po svetu cenjeni, kar je razumljivo, saj gre za specifično dejavnost, ki od posameznika zahteva precej več kot katerakoli druga neprofesionalna organizacija. Ob tem pa naloge, ki jih opravljamo sedaj, niso več primerljive s tistim, kar smo delali pred nekaj desetletji.

Kaj se je najbolj spremenilo?

Še pred tridesetimi, štiridesetimi leti smo imeli nekaj akcij na leto. Danes jih je lahko po deset na dan. Včasih sploh nismo vedeli, da obstajajo delovne nesreče v gozdu, nismo poznali adrenalinskih športov, danes se pa vsepovsod dela, leze, hiti …

... in povsod ste prvi, ki pridete, ko je treba pomagati?

Na težko dostopnih krajih prav gotovo. Vedno širše področje pokrivajo tudi gasilske organizacije.

Bi bil način dela zelo drugačen, če bi se kot služba profesionalizirali?

Menim, da gorska reševalna služba v tem trenutku ni potrebna kot profesionalna organizacija. Kje bi jo pa imeli? Eno je, da bi bil na Brniku stalno dežuren reševalec letalec, sicer pa menim, da je po društvih organiziranost takšna, kot je, dobra, primerljiva s tujino, z dobro začrtano strategijo. Vse enote, čeprav so organizirane na prostovoljni osnovi, delajo na visokem profesionalnem nivoju. Tako je zato, ker smo si sami zadali res visoke cilje, ki so usmerjeni samo v eno smer: pomagati. Čim hitreje in čim kakovostneje. Naj gre kar tako naprej, s posebno pozornostjo na izobraževanju in prostovoljstvu.

Dostikrat slišimo, da časi niso naklonjeni delovanju društev, prostovoljstvu … Vsi smo obremenjeni s službami, družinami, časa je vedno premalo. Je tudi v vaši organizaciji tako?

Čas je res težava. Včasih, ko smo hodili v službe v tovarne, ni bilo nobene težave kadarkoli odhiteti na akcijo. Danes pogosto delamo daleč od doma, in če je akcija v dopoldanskem času, se lahko zgodi, da je težko priti in sodelovati. Ampak če govorimo o našem društvu, ni težave, tudi ne s pridobivanjem novega kadra. Večina pride iz alpinističnih vrst. V našem društvu je tudi kar deset medicincev, sedem od njih je zdravnikov, vsi z opravljenim alpinističnim izpitom, tako da je na vsaki klasični akciji prisoten tudi zdravnik. Še pred desetimi leti to ni bilo predstavljivo. Res pa je tudi, da v nekem trenutku vsi ugotovimo, da je dela veliko. Samo letos smo tako imeli že 68 različnih aktivnosti, sem štejem tako usposabljanja kot reševalne intervencije. Lani je bilo na našem območju 43 reševalnih akcij. Trend je v porastu.

Zakaj?

Glavni razlog je turizem in vse, kar prinese. Pokrivamo tudi Bled in Gorje z okolico. Tam smo letos imeli že osem nesreč. V Karavankah, kjer ture niso zelo tehnično zahtevne, so pa dolge, rešujemo predvsem Slovence. Mislim, da bi turistične organizacije morale narediti več za informiranje obiskovalcev o nevarnostih v gorah. Ni dovolj, da samo ponujajo doživetja in razlagajo poti. Osojnica nad Bledom je en tak primer, fantastična, lepa, zelo obiskana, a kaj, ko se tja tako rekoč nihče ne odpravi v visoki obutvi – razen domačinov, ki vedo, kako hitro se lahko kaj zgodi. Podobno je z Vintgarjem, ki je neizmerno lep, ampak med tisoči in tisoči obiskovalcev je komaj kdo obut v kaj drugega kot lahke športne copate.

Na kateri točki se se planinci, ki se znajdejo v težavah, odločijo, da pokličejo pomoč? Od česa je odvisno, kdaj bodo obupali in si priznali, da sami ne zmorejo več?

Zelo hitro pokličejo, ker je informacija o tem, da se reševalci takoj odzovemo in da znamo pomagati, zelo prisotna v splošni javnosti. To je prinesla tudi mobilna telefonija. Pred tridesetimi leti je bilo ogromno planincev, za katere sploh nismo vedeli, da so poškodovani, ker so se sami vrnili v dolino. Če so se zvečer izgubili, so prespali v grmovju in zjutraj, ko se je naredil dan, sami našli pot nazaj. Danes ob desetih zvečer pokličejo, povedo, da so se izgubili, sporočijo koordinate in mi jih pridemo iskat, nepoškodovane ... Ampak jaz pravim, da je to dobro. Škoda bi bilo, da bi kdo na silo vztrajal in situacijo še poslabšal, sploh tujci, ki ne poznajo terena in pogosto ne vedo, kje so …

Če se torej znajdem v težavah: kdaj je tisti trenutek, ko je prav, da pokličem pomoč?

Pravi trenutek je, ko posameznik začuti, da je ogrožen in da ne obvlada več situacije. To je edino merilo in moram reči, da se ga velika večina tistih, ki nas kličejo, tudi drži. Sploh če je planinec sam in se približuje noč. Pa če je še v gozdu. Turisti včasih v takšnih situacijah ne znajo več najti niti tiste poti, po kateri so prišli do določene točke. Takrat pokličejo in tako je prav. Ne nazadnje je tudi nam lažje, če v dolino pripeljemo živega človeka … In zato, da pomagamo, smo sploh tu. Bi rekel, da ga ni reševalca, ki bi, ko ga pokličemo na akcijo, razmišljal, ali ima smisel hoditi.

V javnosti se pogosto pojavljajo tudi diskusije o tem, komu reševanje zaračunati in podobno. Vedno pravim: reševalca s tem ne obremenjujmo. Njegova naloga je reševati, z organizacijo na splošno naj se ukvarjajo drugi. Tudi jaz osebno se nočem pogovarjati o denarju. Koliko pa je vredno moje delo? Mene pravzaprav ne morete plačati; ko grem na akcijo, doma pustim družino, dam svoje življenje na rezino noža … Za koliko denarja? Zato je zame edino pravilno, da obdržimo organizacijo takšno, kot je: na prostovoljni osnovi in z veliko podporo okolja.

Ko pridete v novo družbo in se izve, da ste gorski reševalec – kaj je tisto, kar vas ljudje najprej vprašajo?

Oh, takim pogovorom se pa izogibam. Če pa se že zgodi, da kdo odpre to temo, ljudje največkrat začenjajo diskusije o tem, koliko obiskovalcev gora je po neumnosti poškodovanih. In kdaj bomo začeli zaračunavati in komu vse bi bilo treba že zdavnaj poslati račun za reševanje. Jaz osebno pa reševanja ne gledam skozi denar. Gre za igro z življenjem, to pa je neprecenljivo! Vedno se splača nekomu pomagati.

Se spomnite svojega prvega reševanja?

Seveda se ga, dobro. In nikoli ga ne bom pozabil. Bil sem še pripravnik, komaj 15- ali 16-letnik, leta 1971. Eno od večjih gorenjskih podjetij je v Dragi organiziralo piknik za zaposlene. Zvečer se je nekaj ljudi, mislim, da je šlo za stavo, kdo bo prvi, pognalo proti pločevinastemu gamsu, ki je bil postavljen na pečini nad dolino. Nekdo je, potem ko je prihitel do gamsa, zdrsnil na drugo stran. Zelo hudo je bilo, tudi zame. Ampak potem prespiš, preživiš in greš dalje. Sčasoma ugotoviš, da delo prinaša tudi veliko zadovoljstva. Takrat, ko nekomu pomagaš, takrat, ko se ti po uspešni akciji tisti, ki si ga rešil, iskreno zahvali … Sam sicer težke izkušnje večinoma premagujem s tekom. Vsak drugi dan grem okoli pol šeste na tek, takrat prevrtim film, dobrega ali slabega, in to pomaga.

Kaj pa vam prinese največ zadovoljstva? Trenutek, ko ugotovite, da se je neka nevarna situacija vendarle dobro iztekla? Ko nekdo, ki ste ga prinesli z gore, čez čas pride do vas in reče hvala?

Ja, vse to. Komu se bo zdelo neumno, ampak v spominu mi je ostalo, kako smo pred časom z visokega drevesa reševali mačko. Kako srečna je bila njena lastnica, ko smo jo spravili na varno! Že to je bilo nekaj posebnega, potem pa še njena pisna zahvala in zaboj piva, ki nam ga je poslala … Nam pa se je seveda zdelo, da smo naredili nekaj popolnoma samoumevnega. Ampak njej je veliko pomenilo in nam še več, ko smo videli njo. Tako je to. Kakšen denar, iskrena zahvala je vrh glave za plačilo.