Predsednik TD Železniki Tomaž Weiffenbach / Foto: Gorazd Kavčič

Včasih je klekljal vsak

V Železnikih ta čas potekajo jubilejni, šestdeseti Čipkarski dnevi, klekljarska prireditev z najdaljšo neprekinjeno tradicijo na Slovenskem.

Predsednik Turističnega društva Železniki Tomaž Weiffenbach zagotavlja, da se za prihodnost Čipkarskih dnevov ni bati. »To je praznik čipke, to je praznik klekljaric in klekljarjev oz. naše zgodovine. Treba je vedeti, da so v Železnikih včasih klekljali vsi, tako moški kot ženske, starejši kot mlajši, saj je bil to edini vir preživetja do prihoda tovarn.«

V Železnikih so se v četrtek začeli že šestdeseti Čipkarski dnevi, ki bodo trajali še do danes. Gre za klekljarsko prireditev z najdaljšo neprekinjeno tradicijo na Slovenskem. Člani Turističnega društva (TD) Železniki jo prirejajo zaradi ljubezni do domačega kraja in dediščine. Prireditev je doživljala vzpone pa tudi nekaj padcev, za ohranjanje njene kontinuitete pa so bili vseskozi ključni predvsem prostovoljci, je poudaril predsednik TD Tomaž Weiffenbach.

S klekljanjem so se preživljale mnoge družine

Prvi Čipkarski dan so priredili 25. avgusta 1963. Do razmaha klekljanja je prišlo, ko so se po zatonu nekdaj uspešne železarske dejavnosti v začetku 20. stoletja Železniki znašli v hudi krizi. S klekljanjem in prodajo čipk so se preživljanje številne družine. Po drugi svetovni vojni se je ob nastajanju nove kovinarske in lesne industrije izdelovanje čipk močno skrčilo. Po pojavu moderne industrije, ko so bila rešena osnovna eksistencialna vprašanja, se je med domačini pojavila ideja o turistični dejavnosti v Železnikih. »Po prigovarjanju tajnika gorenjske turistične zveze Boža Černeta je misel o organizaciji prireditve, ki bi v Železnike pripeljala obiskovalce, dozorela pri Jožetu Mohoriču, takratnemu predsedniku TD Železniki. Po zgledu iz drugih krajev na Gorenjskem je članom TD Železniki predlagal organizacijo podobnega turističnega dneva tudi v Železnikih. Po premisleku med člani društva, kateri dejavnosti bi posvetili ta dan, so sklenili, da ga zaradi ključne vloge v življenju ljudi v Železnikih posvetijo čipkam,« je razložila kustosinja iz Muzeja Železniki Katja Mohorič Bonča.

Prvi Čipkarski dan ponesla televizija

Na prvem Čipkarskem dnevu, ki ga je posnela televizijska ekipa, so pripravili klekljarsko tekmovanje in razstavo čipk, ki sta aktualna še danes. Domačinke so klekljale pred hišami, pripravili so dramsko uprizoritev Kolesa teme in Začetki čipkarske šole v Železnikih, predstavili so stare običaje in pesem nočnega čuvaja, pripravili so nogometno tekmo in zvečer zabavo z živo glasbo, izdali so tudi spominski žig … Program so z leti razširili na več dni, prireditvam, povezanim s čipko, pa so se pridružila športna tekmovanja za zlato čipko, otroški zabavni program, koncerti, dramske predstave, likovne in druge razstave, muzejske delavnice, prikazi kovanja žebljev ..., je pojasnila kustosinja.

Na prvi prireditvi so domače klekljarice razstavljale v pritličju Plavčeve hiše, kjer je že vrsto let muzej. Skozi leta so bile čipkarske razstave v različnih prostorih: v galeriji muzeja, kulturnem domu, Benedikovi hiši, lovskem domu, Špendalovi hiši, Štalcovi hiši, Plnadi, v cerkvi sv. Antona v Železnikih pa tudi v izložbi živilske prodajalne, je naštevala Katja Mohorič Bonča. Sprva so razstavljale le domače mojstrice, sedaj pa že vrsto let gostijo tudi klekljarice od drugod. Redno razstavlja tudi čipkarska šola.

Katja Mohorič Bonča je poudarila, da so Čipkarski dnevi pozitivni tako v turističnem smislu kot tudi v smislu ohranjanja in varovanja kulturne dediščine – klekljanja, ki je od leta 2018 tudi na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Obiskovalci od vsepovsod

Prvega Čipkarskega dneva oz. predvsem veselice se še dobro spomni domača klekljarica Marjana Trpin, ki je takrat imela 22 let. »Prvo leto je bila veselica tam, kjer je sedaj nogometno igrišče, potem je bila nekaj let na vrtu gostilne Pri Meru, nato so jo preselili pred plavž, kjer je bilo že od nekdaj glavno dogajanje. Veselice so bile enkratne. Ljudje so prihajali od vsepovsod, vedno je bilo nabito polno.« Klekljarskih tekmovanj takrat ni spremljala, se pa spomni, da so po prvih tekmovanjih vedno povedali, »da je spet zmagala Bundova Marica«. Šlo je za starejšo domačinko, ki je zares hitro klekljala, je Trpinova obujala spomine. Vrsto let so organizirali tudi sprevode s Češnjice do plavža in prikazovali nekdanje običaje (rihtarja bit, popravljanje muzike, pobiranje kranceljnov, v štirnco gledat). »Priljubljeni so bili tudi večeri podoknic v Egrovem vrtu, nastopili so celo Prifarski muzikanti. Imeli so tudi gledališke predstave, veselica in nogometna tekma ledik : oženjeni pa sta še danes stalnici Čipkarskih dnevov,« je naštevala Trpinova.

Vključiti ideje mladih

Povedala je tudi, da je dogajanje po navadi potekalo v soboto popoldne in nedeljo, kasneje pa se je razširilo na več dni. Pred dvajsetimi leti so Čipkarski dnevi potekali kar deset dni. »Bilo je veliko prireditev pa tudi prostovoljcev, ki jih je sedaj manj. Člani TD se staramo, zato bomo v prihodnje skušali medse pritegnili mlade, ki bi se s svojimi idejami vključili v pripravo Čipkarskih dnevov,« je dejal Weiffenbach. Čipkarske dneve so v zadnjih petih letih nekajkrat obogatili tudi z evropskimi projekti.

Trpinova se je v pripravo aktivno začela vključevati pred desetimi leti. »Pri petdesetih Čipkarskih dnevih sem bila prvič zraven pri postavljanju razstave, v tistem času so bile pr' Benediku. Prej je bilo dovolj drugih, ki so sodelovali pri prireditvi, zdaj pa jih je vedno manj. Tudi klekljaric je vse manj,« je opozorila Trpinova, ki je bila vrsto let tudi v ocenjevalni komisiji klekljarskega tekmovanja – skupaj z domačinko Mici Koblar in pokojno Marico Albreht iz Žirov.

Trpinova še danes vsak dan po malem kleklja. Kot deklica je osem let hodila v čipkarsko šolo, nato pa je punkelj pospravila na podstrešje in se ga ni dotaknila vse do upokojitve.

Vsak dan še vedno kleklja tudi 86-letna Mici Koblar, ki pa punklja ni nikoli zapustila. »Klekljati sem začela že s šestim letom, z mamo. Ko je klekljala za prve Čipkarske dneve, mi je naročila, naj naredim majhno čipko, da jo je odnesla na razstavo. Naredila sem malo bolj 'nobel' čipko, umetniško. Take smo se naučili delati v čipkarski šoli. Starejše klekljarice še znamo delati ribice oz. široki ris, mladi pa se ne naučijo te tehnike. Morali bi vztrajati, da bi toliko časa ponavljali, da bi jo usvojili. Škoda bi bilo, da bi jo pozabili,« je opozorila Mici Koblar.

Čipka premalo cenjena

Tudi Koblarjeva se spominja, da so bili Čipkarski dnevi že od začetka zelo priljubljeni. Njena družina je tedaj živela v Plavčevi hiši, le streljaj od prizorišča. »Samo da se je nekaj dogajalo, so vsi drli tja,« pripoveduje Mici Koblar, ki je bila kljub kasnejši selitvi bržkone na vseh Čipkarskih dnevih. K temu, da so se obdržali tako dolgo, je po njenem bistveno pripomoglo veselje do čipke. »To je prireditev držalo pokonci. Klekljarice smo bile takrat zelo povezane. Veliko smo klekljale in tudi prodajale.« Kot opozarja Koblarjeva, je čipka še vedno premalo cenjena, glede na to, koliko ur je vloženih v izdelavo. »So pa tudi ljudje, ki znajo čipko zelo ceniti, še posebno če je umetniško oblikovana,« je pristavila.

Mici Koblar je na čipkarskem področju opravila ogromno prostovoljnih ur in bo konec junija ob prazniku Občine Železniki prejela priznanje za življenjsko delo prostovoljcev. Leta 1992 se je pridružila klekljarski sekciji TD Železniki, nakar je pred slabim desetletjem izpregla. S svojimi mojstrovinami še danes bogati Čipkarske dneve, prav tako Marjana Trpin, obe pa bosta letos znova v ocenjevalni komisiji klekljarskega tekmovanja. »Zelo pomembno je, da se prireditev ohranja. Mislim, da bodo mladi nadaljevali to tradicijo,« je optimistična Koblarjeva.

Kontinuitete prireditve niso prekinile niti koronarazmere, je pa bila v preteklih dveh letih nekoliko okrnjena. Predsednik TD Železniki zagotavlja, da se za prihodnost Čipkarskih dnevov ni bati. »To je praznik čipke, to je praznik klekljaric in klekljarjev oz. naše zgodovine. Treba je vedeti, da so v Železnikih včasih klekljali vsi, tako moški kot ženske, starejši kot mlajši, saj je bil to edini vir preživetja do prihoda tovarn,« je še dejal.

Oddajte svoj komentar

Kranj 16°

jasno
vlažnost: 81 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

11/30

ponedeljek

15/29

torek

16/31

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

OBVESTILA / Kranj, 15. avgust 2022

Natečaj za najlepši gorenjski nagelj in vrt

IZLETI / Bitnje, Stražišče, 16. avgust 2022

Kopalni izleti v Izolo

IZLETI / Kranj, 16. avgust 2022

S kolesi do Belopeških jezer

OBVESTILA / Preddvor, 17. avgust 2022

Medgeneracijsko sodelovanje

IZLETI / Kranj, 18. avgust 2022

Planinsko-pohodniški izlet na Gore in Kopitnik

IZLETI / Kranj, Železniki, 20. avgust 2022

Na Brennkogel v Visokih Turah

IZLETI / Šenčur, 20. avgust 2022

Juliana trail Kobarid–Bovec

 

 
 

 

 
 
 

Skrivnost danske sreče / 12:47, 14. avgust

https://nova24tv.si/svet/danska-namerava-razgnati-migrantske-gete/

Vsi moramo biti feministi / 10:52, 14. avgust

Ko se je Okoloma enkrat s kolesom opripeljal k njej, je Chimamande presenečeno vzkliknila:
O, kolo ma ?!

Javno opazovanje nočnega neba / 15:06, 13. avgust

Folk raje opazuje nebo kot pa kramp ali lopato, da o motiki ne govorim.
Zato pa smo tam kjer smo!

Kaj pa prihodnji ljudje / 10:09, 13. avgust

Ta filozof Dejan M. Savić - ta spada med 'človeke', ki kradejo bogu čas, nam pa denar.

Kosci, 6. del / 21:59, 12. avgust

VSI, ki ste preživeli travme in se postavili na noge - samo stran od njih, brez slabe vesti. Nihče te ne more bolj prizadet kot domači. Naj...

Obnova pokopališkega objekta na Blejski Dobravi / 21:39, 12. avgust

Sicer meni dol visi - samo ne morem verjet - ukinili bodo gostinski lokal . verjetno ni bil kakšen žur lokal... uredili pa bodo - razstavn...

Večje število nezakonitih prehodov / 19:25, 12. avgust

Slovenci bi se morali obnašati kot Hrvati. Pomagati turistom do meje. Tudi SLO policisti bi jim morali pomagati do zelene meje na zahodu in ...