Po kvarnerskih otokih, 2. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Prosti čas / sreda, 22. junij 2022 / 08:34  

Površina otoka Krk je 405,22 kvadratnega kilometra in je drugi največji hrvaški otok. Do nedavnega je veljal kot največji, vendar so zadnja merjenja pokazala, da je Cres za približno pol kvadratnega kilometra večji od njega. A med vsemi severnojadranskimi otoki se mi zdi za kolesarjenje najboljši. Poleg velike površine je tudi najširši otok, tako da so lahko ceste po njem razvejane na vse konce. Večina drugih otokov je ozka in po njih vodi ena glavna cesta z enega konca otoka na drugi. Na Krku pa lahko kolesar izbira razne pentlje in tako se zdi, da cest nikoli ne zmanjka. Čeprav ni preveč gorat otok, smo že prvi dan spoznali, da so klanci na njem lahko tudi precej »pokončni«. Kolesarjenje smo namreč začeli v Stari Baški, o koder vodi samo ena cesta, na kateri na približno petih kilometrih premagaš dvesto metrov vzpona. Po vzponu je sledil spust proti Malinski in še vožnja po kolesarski stezi v mesto Krk, kjer smo prvič prenočili. Drugi dan smo se odpeljali proti Malinski in že na vrhu prvega vzpona opazili stezo za karting, ki je najbrž v poletnih mesecih precej zasedena. Ko smo bili mi tam, ni bilo nikogar, zato smo lahko preizkusili vožnjo kolesi po zaviti stezi za karting. Steza, polna zavojev, je pravi poligona za vajo ravnotežja. Po krajšem spustu smo zavili proti Solinam. V središču vasi Kras smo imeli krajšo pavzo. V vasi je bila manjša trgovina, kjer smo spoznali, kako velika cenovna razlika je med turističnimi in obrobnimi kraji. Mimo Dobrinja smo se spustili v Soline, kjer smo lahko preizkusili učinek zdravilnega blata, ki nastaja ob obali. Od tu smo se po makadamski poti, ki vodi ob obali, odpeljali v Šilo. Pot sicer ni vrisana v zemljevidih, a domačini in tisti, ki tu veliko letujejo, jo dobro poznajo. Za nas je bila vožnja po makadamu prava popestritev, saj smo morali na nekaterih mestih kolesa kar ročno prenesti na drugo stran kamnite ograje. Iz Šila je smo se po kratkem, a strmem klancu povzpeli nazaj proti središču otoka in nadaljevali pot do Vrbnika. To zgodovinsko in slikovito mestece je eno najstarejših mest na otoku Krk. Ker je zgrajeno na 48 metrih visoki skali, je bolj malo prostora, zato so v mestu ozke ulice. Domačini se radi pohvalijo, da imajo najožjo ulico na svetu. Čeprav je mesto majhno, se v njem skriva bogata zgodovina. Najbrž je razlog to, da so v bližini imeli prvotni grad krški knezi Frankopani, ki so se kot fevdalci pojavili že v 12. stoletju. Potem so svoje posesti širili tudi z otoka Krka. Z zvestim služenjem nemškemu kralju Sigismundu so, podobno kot grofje Celjski, pridobivali nova ozemlja in v prvi polovici 15. stoletja bili celo največji fevdalci na Hrvaškem. S kolesi bi še se še kar vozili po ozkih ulicah Vrbnika, če nas ne bi preganjal čas in smo se morali odpeljati proti Punatu in od tam naprej v Krk, kjer nas je čakala naša barka in večerne aktivnosti.