Skrb za krhko ptico, ki se vsako leto iz Afrike vrača prav k nam

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. junij 2022 / 08:50  

Močvirske trstnice, drobne, le do petnajst centimetrov velike ptice, vsako leto iz daljne Afrike priletijo k nam z enim samim ciljem: da bi tu gnezdile. Običajno pridejo maja in ostanejo do oktobra. Na Gorenjskem samo ob potoku Blatnica sredi radovljiške ravnine, imenovane tudi Dežela.

Čas, ki ga preživijo pri nas, je poleg selitve najobčutljivejše obdobje v njihovem življenju. Tu bodo namreč vzrejale mladiče in s tem poskrbele za nadaljevanje svoje vrste, resno pove mlada raziskovalka Eva Pongrac iz Zabreznice.

Za diplomsko nalogo, s katero bo zaključila študij naravovarstva, je proučevala življenjski prostor, kjer ta skrivnostna ptica gnezdi na Deželi, to je ravnici med Karavankami in Savo. Z mentorjem pri praktičnem usposabljanju ornitologom Borisom Kozincem iz Hraš je temeljito pregledala bregove potoka Blatnica. Ta izvira pod Tolstim vrhom, od koder kot gorski potok priteče do Krpina, od tam pa gre proti Poljčam in nato mimo kmetijskega posestva na Blatah, skozi vas Studenčice in mimo Hraš, kjer nato pa počasi ponikne.

Gnezda, skrita v trstičju ob potoku

Lani sta ob potoku našla sedem gnezd te edine ptice iz rodu trstnic, ki gnezdijo na samo v ravninskem delu Blatnice, od Poljč do letališča v Lescah, in so hkrati edine, ki si gnezda spletajo ob trstičju in drugi obvodni vegetaciji. Ugotovila sta, da je gnezdo običajno le pol metra od tal, oprto na tri do štiri bilke in predvsem zelo dobro skrito med bujnim rastlinstvom ob vodotoku. Od sedmih najdenih gnezd so štiri propadla zaradi nepravilne košnje.

»Zanimivo,« ugotavlja Eva, »močvirska trstnica vsako leto pride in naredi gnezdo na istem mestu, če je bilo gnezdenje pred tem uspešno.«

Z le malo truda velika pomoč

Eva Pongrac je želela ugotoviti ne le kakšen prostor trstnice potrebujejo za gnezdenje, ampak tudi, kaj jih ogroža in kaj lahko človek, ki je s poseganjem v njihov življenjski prostor postal tudi njihov največji sovražnik, stori, da jim pomaga.

»Najbolj jo ogroža poseganje v njen naravni življenjski prostor. Če ga bomo torej varovali, bomo zaščitili tudi samo ptico,« odločno pove. Zato želita z Borisom Kozincem, ki si že dolgo z različnimi projekti prizadeva, da bi se v Blatnico vrnilo pestro in raznoliko življenje, čim bolj poskrbeti, da se ohrani tudi trstičevje ob potoku, kamor se vsako leto iz daljne Afrike vrača močvirska trstnica.

Da ji pri tem pomagamo, sploh niso potrebni niti veliki posegi niti kakšna posebna odrekanja, ugotavljata. Zato sta pripravila smernice za upravljanje življenjskega prostora močvirske trstnice; ti niso ne zahtevni ne dragi ali zapleteni. Le tisti, ki skrbijo za travnike ob potoku, bi morali od sredine maja do konca poletja opustiti košnjo v približno polmetrskem pasu od zgornjega roba potoka, za čiščenje bregov pa poskrbeti izmenično: eno leto enega in drugo leto nato nasprotnega. Zaželeno je tudi, da se ob potoku v čim večji meri ohrani grmovje, ki ga samci trstnic uporabljajo za petje.

Kam drugam in zakaj?

Odzivi tistih, na katere sta se obrnila s prošnjo, da za zemljišča ob potoku poskrbijo tako, da bo prav tudi pticam, so bili mešani. Nekateri so takoj razumeli, kaj želita, in bili pripravljeni sodelovati, drugi so bili odločno proti. Njihov argument je bil, pravi Eva Pongrac, da bodo ptice pač šle drugam.

»Ampak kam drugam naj grejo? In tudi če bi imele kam iti ... Veseli bi morali biti, da imamo močvirsko trstnico, saj prispeva k biodiverziteti,« opozarja Pongraceva.

Kozinc pa doda: "Ko ena žival izgine iz sistema, se ta lahko zelo hitro in drastično spremeni. Vsaka vrsta ima svojo funkcijo. Če porušimo ravnovesje in eni vrsti ne omogočimo preživetja, bo to vplivalo na vse."

Poudarjata, da s tem, ko varujemo življenjski prostor trstnice, ohranjamo tudi mejice, ta poseben in pomemben življenjski prostor številnih rastlin in živali. So stičišče dveh ekosistemov, kjer je biodiverziteta izjemno velika.

In močvirska trstnica je naša edina ptica, ki gnezdi prav tam. Vse poletje se smuka po trstičju in vzdržuje ravnovesje med žuželkami in s tem koristi tudi človeku.